Bonsaj

Ljubimca, ki ljubezensko strast pijeta iz branja znamenitih romanov, si lažeta glede romana, o katerem zatrjujeta, da je zanju ključen: brala naj bi Proustovo Iskanje izgubljenega časa. In zato njuna strast ugasne. Ljubezen je treba »znati gojiti«, česar pa ljubezenski par ne zna – zna pa avtor in napiše romaneskni tekst s tem sporočilom.

Dialogov skorajda ni, tiste, ki so, govori pisatelj sam, osebe, ki jih brez poglobljenega portretiranja bežno vključi v dogajanje, pa takoj, ko jih pripelje na prizorišče, opusti, tako kot zgolj začenja in takoj zatem prekinja tudi dogajanje. Vse ostaja v nastavkih, v nedokončanih zamislih, ki se povezujejo samodejno med branjem.

Osnovna avtorjeva zamisel je ustvariti literarno umetnino tako, kakor ustvarimo bonsaj – s striženjem, skrajševanjem, rezanjem in oblikovanjem »na silo«. Tako je pred nami »literarni bonsaj«, miniatura, ki naj bo podoba resničnosti, ki je le nakazana in pomanjšana na »sobno velikost«. Bralec naj si zato sam izriše zgodbo, osebe in značaje, kakor da fantazira o drevesu, kakršno bi zraslo v naravnem okolju.

Po romanu Bonsaj je bil leta 2011 posnet istoimenski film.

O avtorju: 

Alejandro Zambra (1975) je objavil tri pesniške zbirke, Nepotrebni zaliv (1988), Selitev (2003) in Faksimile (2014), zbirko esejev Ne brati (2010), zbirko kratkih zgodb Moji dokumenti (2013) in tri romane, Bonsaj (2006), Zasebno življenje dreves (2007) in Načini povratka domov (2011). Za romaneskni prvenec Bonsaj je leta 2007 prejel čilsko kritiško nagrado in nagrado Državnega sveta za knjigo in bralno kulturo ter bil nominiran za nagrado Altazor. Roman mu je prinesel mednarodni sloves s prevodom v angleščino in številne druge jezike, z romanoma Zasebno življenje dreves in Načini povratka domov pa se je prebil v finale dveh večjih francoskih nagrad. Britanska literarna revija Granta ga je leta 2010 razglasila za enega izmed 22 najpomembnejših špansko pišočih avtorjev, mlajših od 35 let.