Osamljen in vse bolj razočaran nad despotizmom in na videz nezlomljivo
tiranijo britanskega radža se po dopustu za božič 1927 v Burmo ni vrnil.
Svoje izkušnje med služenjem imperiju v zatonu (Burma je leta 1937
dobila delno 7 samoupravo) je uporabil za snovanje romana Burmanski
dnevi. Roman, ki tematizira licemersko življenje britanskih kolonialnih
oblastnikov in trgovcev v Burmi, je prepreden s prezirom do lokalnih
samodržcev in vsakršnega zatiranja nasploh.
Pogosto ga primerjajo s Fosterjevim Potovanjem v Indijo (1924), a je precej bolj pesimističen in trpek.