Avtor Jurij Hudolin ob tem razlaga: »Čas lepih žensk je roman o dekletih, s katerimi se druži protagonist. Minu, Irena, Alenka, Romina, Alina, Rozita, Ariela in Hana so le nekatere, s katerimi se Aracki tako ali drugače zaplete. Toda ne gre mu kot po maslu, kakor bi pomislili, če bi skočili v kožo donjuanovske vizije: dekleta se mu skrijejo, nekoliko zaradi njegove nespretnosti in cincanja, najbolj pa zaradi ležernosti. V Času lepih žensk gre za nizanje humoresknih dialogov, ki se največkrat pletejo med Ljubljano in mediteranskim sočivjem. Obiskati protagonista na njegovem domu je težko, saj je ves čas na poti in na preži, a se tudi zdi, da ga bolj zanima hrepenenje kakor empirija. Čas lepih žensk je navkljub temu, da je glavni junak moški, predvsem knjiga o nežni ženski duši, ki pa zanesljivo ve, kaj hoče.«
Protagonist je pravi uživač, ki obožuje življenje in si želi čim manj problemov in zagat, zato se noče vezati. V nekem trenutku pomenljivo izjavi: »Nisem z njo, z nobeno nisem. Svoboden sem kot galeb ali jastog, dokler ga ne ujamejo in živega skuhajo.« Zaveda se, da se včasih znajde na spolzkem ledu, saj se ženske vsake toliko srečajo ali celo poznajo, a to ga ne odvrne od poskusov in zapeljevanj, ki so bolj ali manj uspešna. Ničesar si ne žene preveč k srcu, temveč ostaja optimist.
Svetla in izjemno berljiva knjiga pa ne ostaja le na površini ljubezenskih peripetij, temveč slika tudi čas epidemije, protestov in družbenih napetosti. Roman zaznamujejo prijetno in sproščeno vzdušje ter humorne situacije, v katerih se znajde (ali malo manj znajde) protagonist, ki je kljub navidezni lagodnosti kompleksen, zanimiv, presenetljiv in včasih prav trmasto molčeč ali odrezav – a nikoli čemeren ali obupan. Knjiga, ki pričara pravo poletje!
O avtorju:
Jurij Hudolin (1973) je slovenski pesnik, pisatelj, kritik, kolumnist in prevajalec, ki je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno jezikoslovje. Od leta 1995 je svobodni književnik; piše poezijo, prozo, scenarije in kolumne. Bil je urednik literarne revije Apokalipsa, nekaj časa je bil tudi glavni urednik založbe VBZ. Njegova dela so bila prevedena v hrvaški, srbski, makedonski, češki in angleški jezik, revijalno v več kot trideset jezikov.
Prevaja iz hrvaškega, srbskega in bosanskega jezika; doslej je prevedel več kot 25 knjig, na primer dela Miljenka Jergovića, Draga Glamuzine, Igorja Štiksa, Zorana Ferića, Branka Čegeca, Mileta Stojića, Jasmina Imamovića, Pavleta Goranovića, Lucije Stamač, Sima Mraovića, Roberta Perišića, Miroslava Mičanovića, Krešimirja Bagića in druge.
