Dantejev trg

Potovanj Velikić ne pojmuje samo kot spremembo okolja, zanj je to pot do spoznanja, zanimiva in vabljiva predvsem, dokler se ne izteče na svojem cilju. Potovanje je želja po spremembi in odhodu, pobegu, prepleta se s srečanji z navidezno nepomembnimi običajnimi stvarmi, ki so po Velikićevem mnenju jedro literarnega ustvarjanja. Velikić rad pod drobnogled vzame anonimne ljudi in njihov vsakdan, vendar se za razliko od Iva Andrića, enega od njegovih priljubljenih pisateljev, čigar dela so prežeta z ironijo, celo s sarkazmom, cinizmom in jezo, junaki pa deležni avtorjevega posmehovanja, zadrži pri prefinjeni ironiji. Avtor je računal na elitnega bralca, zmožnega zbranega spremljanja zahtevnejših zgodb in številnih junakov z nekaj dodatnimi meandri ob vsaki „podzgodbi“, ki ga, tik preden obupa pred mogočnim slapom besed, dogodkov in opisov, vrne v tihi tolmun bistre in globoke pripovedi s pogosto presenetljivim in nepričakovanim zaključkom. Na koncu potovanja ostanejo vprašanja in spoznanja ter želja po novem pobegu.

O avtorju:

Dragan Velikić se je rodil leta 1953 v Beogradu. V otroštvu se je s starši preselil v Pulj, kjer je živel do odhoda v Beograd na študij. Na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu je diplomiral na oddelku za splošno književnost in teorijo književnosti. Ukvarjal se je tudi z rock glasbo, in sicer kot klaviaturist v glasbenih skupinah. Od leta 1994 do leta 1999 je bil urednik založbe Radia B92, pri kateri so v času njegovega urednikovanja izšla številna dela sodobnih evropskih klasikov. Pisal je kolumne za tednik NIN, neodvisni tednik Vreme, dnevnik Danas, reviji Reporter in Status. Od junija 2005 do novembra 2009 je bil veleposlanik Srbije in Črne gore ter nato Republike Srbije na Dunaju. Živi v Beogradu kot svobodni umetnik. Velikić je avtor devetih romanov: Via Pula (1988; nagrada Miloša Crnjanskega), Astrahan (1991; prevod v slovenščino 2004), Hamsin 51 (1993), Severni zid (1995; štipendija sklada Borislava Pekića), Dantejev trg (1997), Slučaj Bremen (Primer Bremen, 2001), Dosije Domaševski (2003), Ruski prozor (Rusko okno, 2007; Ninova nagrada, nagrada Meše Selimovića, srednjeevropska nagrada za književnost) in Bonavia (2012) ter zbirk kratke proze Pogrešan pokret (Napačna kretnja, 1983), Staklena bašta (Stekleni vrt, 1985), Beograd i druge priče (Beograd in druge zgodbe, 2009), esejev YU-tlantida (1993), Deponija (1994), Stanje stvari (1998), Pseća pošta (Pasja pošta, 2006), O piscima i gradovima (O pisateljih in mestih, 2010) in knjige izbranih intervjujev 39,5 (2010). Bralcem so njegove knjige dostopne v petnajstih evropskih jezikih.