Hkrati se knjiga bere kot manifest, v katerem se avtor opredeli za ponovno obuditev duha Filadelfije, s katerim so bili postavljeni temelji povojne mednarodne politike. Ideja o vzpostavitvi mednarodnega reda, ki bi temeljil na pravu in pravičnosti, ekonomskem sodelovanju med državami, izboljšanju razmer za delavce, gospodarskem napredku in socialni varnosti, je ime dobila po Filadelfijski deklaraciji, ki jo je Mednarodna organizacija dela (MOD) sprejela leta 1944 v Filadelfiji in z njo dopolnila svojo ustavo iz leta 1919.
Duh Filadelfije, ki prežema tudi preambulo ustanovne listine Združenih narodov (1945) in Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948), ima pet temeljnih značilnosti: 1. Načel sobivanja med ljudmi ne razkriva kakšno sveto besedilo, nihče jih ni odkril z opazovanjem narave, ampak jih uveljavlja človek. 2. Izhajajo iz izkušnje strahot vojne, barbarstva in nepopisnega trpljenja. 3. Temeljno vodilo za delovanje oblasti je prirojeno človeško dostojanstvo vseh članov človeške družbe. 4. Zaradi izkušnje z dehumanizacijo pri človeku ne smemo več obravnavati le duha, ampak tudi telo, zato je nujno povezati imperativa svobode in socialne varnosti. 5. Ekonomsko organizacijo je treba podrediti načelu socialne pravičnosti. /…/
Pričujoče delo pa ni pomembno zgolj kot pripomoček za razumevanje umestitve nacionalnih držav v mednarodno skupnost, ampak tudi za razumevanje razmerij znotraj posameznih držav. Za postkomunistične države pa je še posebno dragocen tudi pogled zunanjega opazovalca na tranzicijsko obdobje, ki jasno pokaže, kako imata zahod in vzhod Evrope, čeprav temeljita na različnih zgodovinskih izhodiščih, isto neoliberalno sedanjost.
Medtem ko smo zadnjih dvajset let tudi v Sloveniji mislili, da so naše razmere specifične in drugačne od razmer v drugih državah v soseščini in drugje po svetu, nam Supiot pokaže, da smo del iste totalitarne neoliberalne deroče reke, v katero se je v zahodni Evropi zlil duh Filadelfije, v vzhodni Evropi pa komunizem. Ko smo tonili v tem hegemonskem toku glorifikacije trga, so nas politične elite prisilile, da smo postali brezbrižni do širših socialnoekonomskih vprašanj sedanjosti, saj se v zadnjih dvajsetih letih do njih tako rekoč nismo opredeljevali. /…/
Iz spremne besede Barbare Rajgelj.