Glasba njegovega življenja

» (…) Glasba njegovega življenja je roman o dveh tujcih na vlaku, ki prepotujeta kar nekaj časovnih pasov z daljnega ruskega vzhoda, in eden od njiju, Berg, pripoveduje svojo zgodbo od aretacije staršev tik pred svojim prvim koncertom v času stalinizma. Opisuje klanje v drugi vojni in usodne napake po njej, ko z zamenjano identiteto kot generalov molčeči voznik sede za klavir, kamor ga na proslavi zaroke posadi njegova ljubezen, generalova hči, da bi ga osmešila – in zaigra. Virtuozno. Se izda. Roman ima skoraj ciklično strukturo, naslednja generacija bo nadaljevala in uspela tam, kjer prejšnji zaradi represije ni uspelo. Vendar Makine ne piše več zato, da bi razkrival svinjarije in splošen strah v času stalinizma, njegov ton je manj očitajoč in angažiran kot recimo Solženicinov ali tisti Sinjavskega, zato pa bolj otožen, to je pisanje o izgubljenih življenjih, udušenih ljubeznih, melanholiji in prav posebni plemenitosti, ki je očitno stalna značajska poteza njegovih junakov. (…)«