Spremna beseda Tine Kolenik:
»Zazdi se mi, da je preteklo veliko časa, da je noč odšla in bi že davno nazaj moral priti dan, jaz sam bi vstal, se uredil, stopil ven in odšel na stol, kjer pišem, toda danes ni tako. Drugače je. Ničesar ne slišim, ničesar ne zaznavam, povsod okoli mene je popolna praznina. In. Samo še bežna misel. Vedno sem rad seksal. In to je tudi vse.« S temi besedami se konča roman Izpovedi erotomana Sarivala Sosiča.
Roman o seksualnosti in življenju, o umetnosti in minljivosti, pa tudi o ljubezni. O vsem tem pa še o veliko drugih stvareh razmišlja ostareli pisatelj od jutra do pozne noči, ko sedi v lokalu ob hladnih dnevih in zunaj za mizo v pesku pod krošnjo drevesa, kadar je lepo vreme. Glavni lik namreč lahko ustvarja samo med ljudmi, torej med zvoki in šumi okolja v starem delu mesta, in ko tako nastaja literarno delo o njegovem življenju in predvsem o njegovi seksualnosti, neusmiljeno brska po spominu vse od rojstva dalje in nato skozi otroštvo, preko mladosti v srednja leta, vse do pozne starosti, ko se pripoved življenja, kot tudi roman sam, počasi končuje.
Že kot otroka so ga prevzele podobe golih ali oblečenih ženskih in moških teles, ki jih je gledal v umetnostno zgodovinskih knjigah ali bral o njih v mnogih romanih, pesmih in dramah svoje obsežne knjižnice. In potem je tu še učitelj, njegov skrbnik, erudit in posebnež. Ravno ta je na mnogotere načine zaznamoval življenjsko pot otroka, ki počasi odkriva sebe in okolico, nato mladeniča, ki prvikrat spozna seksualnost. Pa študenta, kateremu seksualnost pomeni pomemben steber življenja, potem moškega, ki z vso radovednostjo in strastnostjo vstopi še v svet pornoindustrije in v njej uživa ter pridobiva posebna spoznanja.
Prav telo kot povezava seksualnosti in umetnosti je osrednji vezni člen romana, sestavljenega iz desetih poglavij, med katerimi se vsako začne se didaskalijami, kar opredeli prostor dogajanja ter poudari izbrane trenutke doživljanja in čutenja. Naslovljena poglavja so estetsko premišljene in koherentne celote, ki se lahko berejo kot samostojne kratke pripovedi, hkrati pa se zaradi strukturne in pripovedne enovitosti smiselno povezujejo v inovativen žanrsko prepleten roman.
Roman Izpovedi erotomana je namreč ljubezenski, erotični in seksualni roman, z jasneje in obširneje opisanimi prizori spolnosti, pa tudi razvojni roman, ki z iniciacijo v svet seksualnosti oblikuje in zaznamuje glavno osebo. Lirizirana in esejizirana pripoved je tekoča, izpiljena in premišljena. Stavek v njej je, tako kot v do sedaj izdanih romanih, Starec in jaz (2017), Jaz sam (2018), Sin in sin (2020) ter zbirki kratkih pripovedi Ne morem ven (2022), ritmiziran, zvočen in valujoč. Podoben glasbi, ki v vseh Sosičevih pripovedih zavzema najvišje mesto.
Za pisatelja značilne daljše povedi tako občasno prekinejo enobesedni stavki, ki kot ostrejše zareze poudarijo določeno misel, čutenje ali dogodek. Pripovedovanje dokaj neopazno prehaja v opisovanje, ki se bogati z monologi (notranjimi) in dialogi. Opisi so pogostokrat sinestetični in bralcu prebujajo večplastna čutenja ter celo vizualno jasnejše predstave različnih pripetljajev. Ko pisatelj nagovarja bralce in bralke, kot glasbeni refren ponavlja stavek: »Star sam, in ker sem star, mi je vse dovoljeno«, saj meni, da je prav starost priložnost za izpoved brez strahu in sramu.
Pogumna in samozavestna izpoved pa ni le intimni zapis ostarelega erotomana, ampak vseskozi tudi kritični vpogled v sedanjo sterilno družbo. Ta poskuša z moralizirajočim purizmom opljuvati naraven položaj človeka – ljubljenje –, medtem ko se vsak dan bolj priklanja gospodarjem vojne. Roman Izpovedi erotomana poskuša s provokativnimi opisi seksualnosti razrahljati samoumevnost svetovnih pornografskih političnih akcij (»Grozljivost. Nastaja in razrašča se svet idiotov, najbolj temačen gozd idiotizma.«), vznesenosti nad telesom in umetnostjo pa odpreti azilne ventile.
Ti prinašajo v slovenski in evropski prostor inovativno večplastnost, ko dokazujejo, da je telo kot prostor naših čustev in mišljenja najpomembnejši instrument, umetnost pa edini izhod v tem ponorelem svetu: »Navdušenost. Skrivnostnost. Strastnost. To ima umetnost in to imajo samo nekateri ljudje, sem že takoj na začetku odkrivanja življenja in umetnosti spoznal in bolj, ko sem vstopal v knjige in umetnost in kasneje, ko sem se naučil brati in sem dolge ure podnevi in ponoči bral in bral, bolj so mi bile razjasnjene skrivnosti življenja in smrti, predvsem pa pretkane raznovrstnosti čustev.«
