Pripovedovalec pri tem poskrbi za številne, marsikdaj ironično provokativne preobrate, prek katerih »zgodba o ženski in pokrajini« prerašča v pomenljiv simbol, ki ga bogati tudi etična razsežnost svarila pred pogubnimi posledicami nebrzdane sle po napredku. Ebejer v Skoku malteških delfinov izhaja iz bogate malteške zakladnice ljudskega izročila. Prevladujoči antagonist malteške ljudske literature je namreč Gahan, priljubljeni modri norček, katerega pogosto zasledimo v zgodbah, ki so nekakšen ritual upora, institucionalizirana oblika nasprotovanja avtoriteti. Ebejerjev Gahan ‒ Marcel se postopno prelevi v pobudnika miroljubnega upora proti nameram vaškega gradbinca Sur Berta, ki je sredi vasi postavil cementarno in s pomočjo tujih investitorjev pognal projekt novega prostega pristanišča, zaradi katerega je večji del kraja spremenjen v prašno in hrupno gradbišče.

Ebejer razkriva razdiralne posledice slepe vere v napredek in danes že nedvomno dobro utemeljeno slutnjo nevarnosti prostega trga, na katerem lahko majhen narod v zameno za nekaj prgišč drobiža proda upravljanje s temelji lastne kulturne identitete. Kulisa vasi z novim mandračem, v katerem so namesto ribiških bark zasidrane sodobne jahte, je prizorišče razgibanih in mestoma izjemno napetih dialogov, dopolnjenih z liričnimi in metaforično bogatimi opisi narave in duhovnih doživetij, ki postopno razgrinjajo značilne vzorce malteške provincialne mentalitete, znotraj katere vsakršno odstopanje od družbenih norm najprej izzove zgražanje in posmehovanje, nato pa vzbudi vse vrste najnižjih človeških nagonov.

Ebejerjeva pripovedna proza, ki jo dandanes lahko plodno interpretiramo zlasti skozi postkolonialno optiko, na izviren način odraža nekatere tematske konstante malteškega romanopisja: negotovost in strah Maltežanov, ki izvirata iz nenehne politične in kulturne ogroženosti, močno stremenje po družbenih spremembah, sredozemska identiteta, razpeta med ukoreninjenostjo v (otoški) tradiciji in problemskimi izzivi modernega sveta.