Z vso pravico bi knjigo lahko imenovali kultna: od prve izdaje leta 1984 so prodali več kot 6 milijonov izvodov, avtorici je prinesla izjemno priljubljenost v ZDA in Mehiki ter vrsto nagrad, v ZDA je obvezno branje na vseh stopnjah izobraževanja od osnovne šole do univerze, doživela je odrsko adaptacijo, prevedena je v več kot dvajset jezikov …

Roman je zelo kratek in po obliki precej nenavaden: sestavljen je iz drobnih zgodbic (avtorica jih imenuje vinjete), nekakšnih utrinkov iz življenja deklice Esperanze, njene družine, prijateljic in drugih prebivalcev chicaškega barria, ki zajemajo čas od njenih zgodnjih najstniških let do samostojnosti.

Prav samostojnost si vseskozi – kot dekle in pozneje ženska ter kot pripadnica revnega sloja – v okolju dvokulturnosti in dvojezičnosti najbolj prizadeva doseči. Te okoliščine dajejo romanu delno avtobiografski značaj, zgodbice pa so deloma resnični dogodki iz življenja ljudi, ki jih je poznala ali samo srečala v različnih krajih in različnih časih, nekatere pa so tudi povsem izmišljene; včasih se ji je najprej ponudil naslov, včasih prvi stavek, včasih se je ideja porodila v sanjah …

Tako kot dogodki so tudi nastopajoči izmišljeni ali ›zlepljeni‹ iz potez različnih ljudi, le čustva niso niti izmišljena niti izposojena, ampak pristna avtoričina.

O vsem tem – vzgibih za pisanje in ustvarjalnih postopkih – piše v izčrpnem uvodu, ki je bil dodan izdaji leta 2009 in ki ga sklene s posvetilom materi, svoji največji podpornici. V njem izvemo veliko o njenem otroštvu, ki so ga zaznamovale številne selitve družine med ZDA in Mehiko, o večnem prilagajanju in občutku, da ne pripada ne eni ne drugi kulturi, o različnih službah, ki jih je opravljala, o pesniških in pisateljskih vzornikih ter nazadnje o spoznanju, da mora pravzaprav pisati o stvareh, o katerih ne vzorniki ne vrstniki ne morejo: o omejitvah, s katerimi se je soočala kot pripadnica svojega rodu, spola in razreda. Iz tega spoznanja so zrasle velike stvari – druženje in povezovanje z latinskoameriškimi pisateljskimi kolegi, priprava antologije, ustanovitev revije in dveh fundacij (Macondo Foundation z rednimi pisateljskimi delavnicami in Alfredo Cisneros Foundation za pomoč kolegom v stiski).

Tako roman kot uvod (v njem piše o sebi v tretji osebi kot o »mladi ženski, ki je bila jaz«) ponujata slikovito, avtentično in tudi družbenokritično sliko življenja neke skupnosti v preprosto berljivem, ljubeznivo poetičnem besedilu, brez jeze in obtoževanj.

Po njenih besedah so to »prijazne zgodbice za utrujene ljudi, ki so očitno očarale izjemno široko občinstvo različnih narodnosti in vseh starosti«.

O avtorici: 

Sandra Cisneros (1954) je kot avtorica mehiškega rodu in pripadnica gibanja Chicano Civil Rights Movement ena od osrednjih osebnosti ›čikanske‹ književnosti. Študirala je angleški jezik in kreativno pisanje (to je pozneje tudi poučevala) ter izdala tri pesniške zbirke, dva romana in nekaj knjig kratke proze za odrasle in otroke, najbolj znana pa je doma in v svetu prav po Hiši v Ulici Mango (The House on Mango Street, 1984). Leta 2019 je prejela nagrado PEN/Nabokov za življenjsko delo.