Igre brez meja

Toda Igre brez meja imajo vendarle svojo posebnost. Skubic je doslej namreč posegal po domači (urbani) tematiki, tokrat pa segel čez mejo in »slovensko« povezal z »evropskim«. Tako, kot najbolje zna: posvetil je v črno točko današnjega trenutka, a tokrat ne le domačijskega, temveč tudi evropskega.

Osrednji lik gorenjskih korenin s prijateljem najde rešitev svojih finančnih težav na razvpiti Lampedusi, v delu z afriškimi pribežniki, natančneje: z njihovimi trupli, ki jih za denar pobira iz morja, zraven pa še dodatno zasluži s preprodajo njihove skromne osebne lastnine, kolikor je trupla seveda premorejo. Vendar Kastelic, ki je obenem pripovedovalec zgodbe, ni nekakšen negativec, ki brezsramno ropa trupla tragičnih žrtev in živi na njihov račun, pa čeprav je tudi to res, kot je tudi res, da je razpravljati o utopljencih kot o »tovoru« ali »robi« nekaj povsem običajnega, ideja »privat lagerja« pa velik poslovni obet. Obenem je namreč ne le koristen znotraj sistema, ki je pripeljal do tako absurdno grozljivega stanja stvari, je tudi sočuten in etičen, pripravljen osebno tvegati, da bi preživeli Afričanki z otrokom omogočil dostojno življenje.

Biznis z življenjem in smrtjo se zdi odlična metafora današnjega družbenega trenutka, vprašanje, ki ga zastavlja, pa strašljivo: ali je mogoče, da je sodobni sistem sprevržen bolj, kot si lahko predstavljamo – ko »lagerji« postanejo samoumevna ekonomska kategorija. In mar takšna antiutopija sploh ni stvar neke fantastične prihodnosti, temveč jo v resnici živimo?

Podobe v Skubičevem ogledalu so tokrat mračne in obenem – oslepljujoče.