IGRE BREZ MEJA

Osrednji lik gorenjskih korenin s prijateljem najde rešitev svojih
finančnih težav na razvpiti Lampedusi, v delu z afriškimi pribežniki,
natančneje: z njihovimi trupli, ki jih za denar pobira iz morja, zraven
pa še dodatno zasluži s preprodajo njihove skromne osebne lastnine,
kolikor je trupla seveda premorejo. Vendar Kastelic, ki je obenem
pripovedovalec zgodbe, ni nekakšen negativec, ki brezsramno ropa trupla
tragičnih žrtev in živi na njihov račun, pa čeprav je tudi to res, kot
je tudi res, da je razpravljati o utopljencih kot o »tovoru« ali »robi«
nekaj povsem običajnega, ideja »privat lagerja« pa velik poslovni obet.
Obenem je namreč ne le koristen znotraj sistema, ki je pripeljal do tako
absurdno grozljivega stanja stvari, je tudi sočuten in etičen,
pripravljen osebno tvegati, da bi preživeli Afričanki z otrokom omogočil
dostojno življenje.
Biznis z življenjem in smrtjo se zdi odlična
metafora današnjega družbenega trenutka, vprašanje, ki ga zastavlja, pa
strašljivo: ali je mogoče, da je sodobni sistem sprevržen bolj, kot si
lahko predstavljamo – ko »lagerji« postanejo samoumevna ekonomska
kategorija. In mar takšna antiutopija sploh ni stvar neke fantastične
prihodnosti, temveč jo v resnici živimo? Podobe v Skubičevem ogledalu so
tokrat mračne in obenem – oslepljujoče.