Toda tudi ljubezen se ob vsej svoji moči skrha in duh utrudi, kot je zapisano v neki Byronovi pesmi, ki jo veliko let po tragičnih dogodkih bere ena od junakinj, ko po naključju vzame v knjigarni knjigo s police.
O samem romanu je avtor dejal, da je kot vsako obsežnejše delo večplasten, ima več razsežnosti. »Če bi ga moral na kratko označiti, je to roman o ljubezni, ni ljubezenska zgodba. To je roman tem ali je ljubezen mogoča v tako divjem času okupacije, gverilskega bojevanja, nasilja prevzemanja oblasti. V njem se razpletajo zgodbe štirih junakov, dveh moških in dveh žensk, ki zaidejo v kolesje zgodovine in skušajo pri tem ohraniti ljubezen – nekaj kar je najglobljega, duhovnega pa tudi povsem fizičnega med ljudmi, med moškim in žensko. Ohraniti dostojanstvo in priti iz tega cel. Vsi glavni protagoniste prežive, vendar povsem spremenjeni. Gre za mlade ljudi, tudi ko sem jih poznal (v romanu sicer ne gre za resnične osebe), so bili še razmeroma mladi. Vojni čas jih je postaral, niso bili več to, kar so bili.«
Drago Jančar (1948), pisatelj, dramatik in esejist, sodi med najpomembnejše slovenske pisatelje. Prejel je številne domače in mednarodne književne nagrade, med drugim Prešernovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada, Rožančevo in Grumovo nagrado ter evropsko nagrado za kratko prozo.