Iskanje ljubezni

Kdor jo je dobro poznal, pa je lahko opazil, da se je po tej smrti obnašala, kot da ji ni več do življenja. Z očem sta imela poseben odnos. Vedno mu je povedala, kar mu je šlo, zdaj pa je brez njega začela ugašati. Ljubezen je ostala v njenih prsih, hotela pa je tisto pravo, tako iz mesa in krvi, da bi se svojega moža lahko dotaknila ali pa mu z običajnim podcenjevanjem povedala, kar je moral slišati, čeprav je bil naglušen. Pravijo, da ima ljubezen veliko oblik. Nekateri ljudje so tako topoumni, da vanjo umestijo celo udarce. Kakšen ljubezenski plosk po zadnjici bi še bilo mogoče šteti zraven, pa še to ni čisto gotovo, vse drugo pa bi bilo smiselno prečrtati in pestovati prepričanje, da ljubezen potrebuje mehkobo in božanje, izraža naj se kot nekaj gladkega in se kaže v strastnih objemih, domiselni poeziji in prozi na petsto straneh.

O avtorici:

Marija Švajncer je bila rojena v Mariboru v pisateljsko-novinarski družini. Srednjo šolo (Prvo gimnazijo) je obiskovala v rojstnem kraju, v prestolnici pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala, magistrirala (interdisciplinarni študij) in doktorirala. Podelili so ji naziv doktorice filozofskih znanosti. Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (najprej Pedagoški akademiji, zatem Pedagoški fakulteti) je bila kot predavateljica filozofije zaposlena osemintrideset let.

Marija Švajncer je avtorica devetih filozofskih knjig, in sicer: Etika I (1995), Ciril Zlobec – pesnik ljubezni (1995), Spoznavanje in modrovanje (1999), Esej o zlu (2002), Človek, življenje in filozofija (2009), Vpogled v azijsko duhovnost (2012),  Grdi filozofi (2018), Veselje do življenja ali filozofija radoživosti (2020) in Virus in filozofija (2021). Objavila je študijo s področja literarne zgodovine z naslovom Slavko Grum – vztrajati ali pobegniti onkraj (2019) ter tri romane – mladinska romana Samotni bralec (2014), leta 2015 nominiran za nagrado večernica, in Očetovi udarci (2017) ter roman Kdo neki me zasleduje? (2018). Marija Švajncer je avtorica šestih pesniških zbirk z naslovi: Sive pesmi (2011), Nisem se skrila (2011), Pisane pesmi (2015), Kamnite pesmi (2016), Igralca, V spomin na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana (2019), in Samogotovost (2021). Skladatelj dr. Mitja Reichenberg je uglasbil njene pesmice Palčki nagajivčki in Palčki veseljaki (2022). Marija Švajncer piše tudi lutkovne igre, tri od njih je uprizorila Lutkovna skupina Osnovne šole Ormož pod mentorskim vodstvom mag. Maje Korban Črnjavič. Na natečajih tržaške revije Mladika je za cikle poezije dobila več nagrad (drugo nagrado leta 2010, 2011 in 2019, prvo pa 2018 in 2022), leta 2014 so ji v Mariboru podelili Glazerjevo listino. 

Vse knjige Marije Švajncer v spletni knjigarni Buča.

Članek o knjigi na rtvslo.si.