Kadiš za nerojenega otroka je esejistični roman, napisan izredno hermetično; pojasnjuje junakovo odločitev, da v svet, ki je skotil holokavst, ne pošlje otroka. Je molitev in kletev hkrati, nemočno rotenje usode in tragična zgodba posameznika, ki je doživel Auschwitz.

O avtorju:

Imre Kertész je 99. dobitnik Nobelove nagrade za književnost in prvi Nobelov nagrajenec za literaturo, ki piše v madžarščini. Nagrajen je za opus, v katerem postavlja izkušnje krhkega posameznika proti barbarski samovolji zgodovine in se sprašuje, ali je v času, ko so ljudje skoraj popolnoma podrejeni politični moči, še mogoče živeti in misliti individualno. Rodil se je 9. novembra 1929 v Budimpešti v židovski družini. Leta 1944 je bil deportiran v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz in nato v Buchenwald. Po vojni je živel kot urednik ter pisec zabavnih del gledališče in musicale. Njegovo najbolj znano delo je “Brezusodnost”, (1975) – ki velja za eno najpomembnejših del o holokavstu. Skupaj z delom “Kadiš za nerojenega otroka” (1992) in “Fiasko” (1988) velja za “trilogijo brezusodnosti”. V sodobni čas je postavljena knjiga “Jaz-drugi”, skice od leta 1991 do 1995 so postavljene v pustem ozračju životarjenja po padcu komunizma, ko je evforija minila in so se ljudje zavedali, da so osvobojeni, a stare ideologije ni nadomestilo nič novega. Umrl je leta 2026 v Budimpešti.

Odlomek iz knjige:

»Da se je, je rekla moja žena, na skrivaj, na dnu svoje duše, dolgo časa imela za strahopetnico, zdaj pa že ve, pri čemer so ji v veliki meri pomagala leta, ki jih je preživela z menoj, in tista leta pred menoj, zdaj da torej že ve, da je hotela čisto preprosto samo živeti, ker je bilo treba živeti. In tudi zdaj, je rekla moja žena, ji vse v njej govori, da hoče živeti.«