Kot da me ni

Njeno kasnejše pisanje, zbrano v knjigah Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (1991), Balkan Express (1993) in Cafe Europa (1997) je odmevalo po svetu ter si priborilo legitimnost in bralstvo zlasti v devetdesetih, ko je bil interes Zahoda do prevratnega obdobja na Vzhodu najizrazitejši. Skozi prizmo literariziranih reportaž-esejev, v na videz obrobnih, prozaičnih zgodbah, se je duhovito in pronicljivo posvečala iztekajočemu se obdobju komunizma v socialističnih deželah za železno zaveso (posebej v bivši Jugoslaviji), preudarjala, kako vojna tudi daleč od fronte razkraja življenja, secirala postkomunistični vsakdan …

Svoj prvi roman, Hologrami strahu (1987), je napisala, ko jo je bolezen za slabo leto priklenila na posteljo in ko se je naposled kot ženska – mati, žena, novinarka – dokopala do časa, o katerem trdi, da je temeljni pogoj za ustvarjanje literature. Sledili so romani Marmorna koža (1989), Božanska lakota (1996) in Kot da me ni (1999). Zdi se, kakor bi bil pisateljičin habitus nespregledljivo vpet v posamične leposlovne organizme, čeravno se tematska osišča in pripovedni prijemi v njih razlikujejo. Njen rokopis razkriva “razredčen” tekst, skopo in asketsko besedišče, premišljeno in zadržano rabo literarnih sredstev.

Kolikor bolj je Slavenka Drakulić stala sredi sveta, toliko bolj je njeno početje domovina zagrinjala v molk. Še zlasti, ker mera njenega hrvatstva ni bila ustrezna, uspeh na tujem pa prevelik. V zadnjem času jo nekateri na Hrvaškem začuda le uvrščajo, skupaj z bivšimi “disidenti”, kot sta igralec Rade Šerbedžija in režiser Rajko Grlić, med “nove kulturne ikone”.

Roman Kot da me ni je bil tik po izidu v izvirniku predstavljen na frankfurtskem knjižnem sejmu že v desetih prevodih, nemška prevajalka pa je zanj prejela posebno nagrado. Pripoved tematizira nedavno vojno v Bosni, a ne tisto, ki je divjala na bojiščih, marveč ono, ki se je dogajala za ogradami taborišč: jetniških, tranzitnih, sprejemnih…, in vojno v človeku. Osredotoča se na usodo zlorabljane in posiljevane ženske, S., razlaščene pravice nad lastnim telesom, ter postaje križevega pota, na katerega jo ženejo razmere, zavojevalci ter posledice obojega: na silo spočet otrok. Čeravno je časovno postavljen v obdobje med letoma 1992 in 1993 ter lociran v Bosno, Zagreb in Stockholm, z močjo izrekanja, ki distancirano beleži dogajanje – pri čemer ne demonizira ali idealizira rabljev in njihovih žrtev -, presega časovno in geografsko opredeljenost.

Slovenskim bralcem so bila doslej na voljo štiri avtoričina dela: Hologrami strahu, Kako smo preživeli komunizem …, Balkan Express in Okus po moškem.