Roman Kot da me ni velja za eno najodmevnejših literarnih del Slavenke Drakulić in za enega najmočnejših romanov o posledicah vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Nastal je na podlagi raziskovanja pričevanj žensk, ki so med vojno v Bosni in Hercegovini doživele sistematično nasilje, avtorica pa je njihovo izkušnjo preoblikovala v pretresljivo literarno pripoved.

Glavna junakinja, ki jo avtorica poimenuje zgolj z začetnico S., je mlada učiteljica, katere življenje nepovratno spremeni vojna. Ko se znajde v taborišču, postane žrtev nasilja, ki ji odvzame dom, varnost in občutek lastne identitete. Toda roman ni zgolj pripoved o vojnih grozotah. Predvsem je zgodba o preživetju, človeškem dostojanstvu in notranji moči, ki vztraja tudi v najbolj nepredstavljivih okoliščinah.

Slavenka Drakulić piše z izjemno zadržanostjo in natančnostjo. Namesto velikih zgodovinskih razlag se osredotoči na posameznika in pokaže, kako vojna prodre v najbolj intimne plasti človekovega življenja. Prav zaradi te osebne perspektive roman ostaja pretresljiv in aktualen tudi desetletja po svojem nastanku.

Knjiga je bila prevedena v številne jezike in je doživela tudi filmsko priredbo, ki je mednarodno odmevala ter dodatno opozorila na eno najtemnejših poglavij evropske zgodovine ob koncu 20. stoletja.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• vojna literatura
• ženske zgodbe
• sodobna evropska književnost
• zgodovina Balkana
• romani po resničnih dogodkih

✍️ O avtorici:

Slavenka Drakulić (1949 – 2026) je bila hrvaška pisateljica, esejistka in novinarka, ena najprepoznavnejših avtoric jugovzhodne Evrope. V svojih delih se je posvečala vojnam na območju nekdanje Jugoslavije, položaju žensk, identiteti, družbenim spremembam in življenju po komunizmu. Njene knjige so prevedene v številne jezike, objavljala pa je tudi v uglednih mednarodnih medijih, kot so The New York Times, The Guardian in The Nation.

Beseda založnika:

Hrvaška pisateljica in publicistka Slavenka Drakulić (1949) je najbrž ime, ki se je “prijelo” in na Zahodu postalo domala paradigma. Svojčas je kot jezična novinarka, “feministka s kremplji”, polnila strani pomembnega jugoslovanskega časopisja in uživala ugled polemične, rezke borke za bridko težo stvarnosti. Že zarana si je s številnimi članki, spisanimi v angleščini, v uglednih ameriških in evropskih časnikih utrjevala sloves avtorice, katere beseda, drzna, jasna in sočna, obenem pa presevajoča občutljivost ženskega pogleda, nekaj velja, čeravno ni spregovarjala v jeziku političnih analitikov prilik na Balkanu.

Njeno kasnejše pisanje, zbrano v knjigah Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (1991), Balkan Express (1993) in Cafe Europa (1997) je odmevalo po svetu ter si priborilo legitimnost in bralstvo zlasti v devetdesetih, ko je bil interes Zahoda do prevratnega obdobja na Vzhodu najizrazitejši. Skozi prizmo literariziranih reportaž-esejev, v na videz obrobnih, prozaičnih zgodbah, se je duhovito in pronicljivo posvečala iztekajočemu se obdobju komunizma v socialističnih deželah za železno zaveso (posebej v bivši Jugoslaviji), preudarjala, kako vojna tudi daleč od fronte razkraja življenja, secirala postkomunistični vsakdan …

Svoj prvi roman, Hologrami strahu (1987), je napisala, ko jo je bolezen za slabo leto priklenila na posteljo in ko se je naposled kot ženska – mati, žena, novinarka – dokopala do časa, o katerem trdi, da je temeljni pogoj za ustvarjanje literature. Sledili so romani Marmorna koža (1989), Božanska lakota (1996) in Kot da me ni (1999). Zdi se, kakor bi bil pisateljičin habitus nespregledljivo vpet v posamične leposlovne organizme, čeravno se tematska osišča in pripovedni prijemi v njih razlikujejo. Njen rokopis razkriva “razredčen” tekst, skopo in asketsko besedišče, premišljeno in zadržano rabo literarnih sredstev.

Kolikor bolj je Slavenka Drakulić stala sredi sveta, toliko bolj je njeno početje domovina zagrinjala v molk. Še zlasti, ker mera njenega hrvatstva ni bila ustrezna, uspeh na tujem pa prevelik. V zadnjem času jo nekateri na Hrvaškem začuda le uvrščajo, skupaj z bivšimi “disidenti”, kot sta igralec Rade Šerbedžija in režiser Rajko Grlić, med “nove kulturne ikone”.

Roman Kot da me ni je bil tik po izidu v izvirniku predstavljen na frankfurtskem knjižnem sejmu že v desetih prevodih, nemška prevajalka pa je zanj prejela posebno nagrado. Pripoved tematizira nedavno vojno v Bosni, a ne tisto, ki je divjala na bojiščih, marveč ono, ki se je dogajala za ogradami taborišč: jetniških, tranzitnih, sprejemnih…, in vojno v človeku. Osredotoča se na usodo zlorabljane in posiljevane ženske, S., razlaščene pravice nad lastnim telesom, ter postaje križevega pota, na katerega jo ženejo razmere, zavojevalci ter posledice obojega: na silo spočet otrok. Čeravno je časovno postavljen v obdobje med letoma 1992 in 1993 ter lociran v Bosno, Zagreb in Stockholm, z močjo izrekanja, ki distancirano beleži dogajanje – pri čemer ne demonizira ali idealizira rabljev in njihovih žrtev -, presega časovno in geografsko opredeljenost.