“Zgodbe Vlada Pivca so napisane z zrelo in tekočo pisavo. Dogajajo se
nekje zelo blizu nas; čeprav so postavljene predvsem v vaško okolje, bi
se lahko zgodile našemu sosedu. Jezik je izbran in ustrezen junakom,
tako da bralca prepriča, saj avtor snov temeljito pozna. Prva in zadnja
iz Krajšnjic imata elemente magičnega realizma, kar je pri nas redkost.
Branje, ki nam odkriva bližino in ranljivost sočloveka.”
– Zlatko Zajc
Začelo se je tako, da se je Vlado rodil, svojemu priimku primerno, na Martinovo leta 1961. Prvih skoraj petdeset let je preživel na Zgornji Velki oz. Mariji Snežni. Nekaj se dogaja na tem hribu s cerkvijo, gostilno, šolo, pošto, kulturnim domom, galerijo, verjetno je še kje skrit umetniški napoj, izvir navdihov slovenskih pisateljev. Vlado Pivec se s svojim literarnim ustvarjanjem priključuje Čudežem na Mariji Snežni, iz katere neposredno izhajajo ali pa so tam iskali navdih mnogi mojstri slovenskega jezika in umetniki vseh žanrov, med drugimi: Stanko Majcen, Tone Partljič, Drago Jančar, Tone Kuntner, Bojan Tomažič, Dušan Hedl, Gabrijel Kolbič, Marija Pivec, Angela Fujs in tudi Vladotov oče Tone Pivec. V to družbo na velika vrata vstopa Vlado Pivec.
Na mariborski Prvi gimnaziji se je Vlado dotaknil umetniškega mladinskega in alternativnega gibanja. Svoje sošolce iz Maribora je redno gostil v Klubu na Tratah katerega soustanovitelj je bil v drugi polovici sedemdesetih. Klub, ki ga je aktivno programsko soupravljal, je kmalu postal znan po celotni bivši Jugoslaviji in tudi mednarodno, kar je obdelano v premnogih znanstvenih in popularnih študijah in objavljeno v številnih knjigah (Trate vaše in naše mladosti, Totalna revolucija, V sen sem jih videl, CZD etnološki oris rock skupine, Čudeži pri Mariji Snežni …).
Vlado Pivec je glasbeno kariero pričel v punk skupini Butli. Kmalu pa se je proslavil v prvi postavi skupine CZD (Center za dehumanizacijo), s katero je na številnih turnejah obredel nekdanjo državo in Evropo, nastopil na festivalu Novi rock in prejel Zlato ptico za ustvarjalnost leta 1987.
V intenzivnem obdobju ustvarjanja s skupino CZD je pričel pisati kratke zgodbe in jih pisal, pilil, arhiviral vse do dneva današnjega. Z leti se jih je nabralo kar nekaj, v zadnjem času pa nastajajo vse pogosteje.
Zgodbe je do sedaj držal le zase, kdaj pa kdaj jih je pokazal svojim bližnjim. Konec leta 2017 pa je eno od njih, zgodbo Zajec, vendarle poslal na literarni natečaj za kratko zgodbo (Slovenska literarna nagrada – natečaj za kratko zgodbo) in prejel prvo nagrado. Odličen začetek, kajne? Ob upoštevanju njegovega slogana, ki pravi: „… imam namen živeti vsaj sto let …“ potem lahko v bližnji prihodnosti izpod peresa Vlada Pivca pričakujemo veliko zanimivih literarnih del.
