ODLOMEK IZ KNJIGE
Ko sem se vrnila s sprehoda, sem najprej poklicala Darjo.
Skoraj eno uro sva klepetali. Povedala sem ji o dogodku v parku. Z odprtimi usti je strmela v kamero.
»Bolje, da ne hodiš več tja,« je rekla zaskrbljeno. »Lahko da kakšen morilec kroži tam naokrog. Obljubi, da ne boš več šla.«
»Oh, daj no Darja, pa ja ne misliš, da bi mene hotel kdo napasti,« sem se zasmejala. »Staro babo?«
Ni se smejala z mano.
»Saj ne morijo samo zaradi seksa,« je rekla smrtno resno in me spravila v pravi krohot. Nadaljevala je: »Nič se ne smej. Lahko bi mislili, da imaš denar. Ne bi bila prva starka, ki bi jo oropali.«
»Po mojem je vsak ropar toliko brihten, da ve, da starke v park ne nosimo denarja in zlatnine. Seks ali pa nič,« sem se še kar zabavala ob njeni resnobnosti.
»Sedaj te imam pa dovolj,« je jezno vzkliknila, potem pa se tudi ona ni mogla več zadržati in kar nekaj časa sva se hahljali vsaka na svoji strani, vsaka v drugi deželi, kilometre in kilometre narazen, pa vendar skupaj. Ko sva se zresnili, me je spet opozorila: »Lahko te zasleduje in ti ponoči, ko boš spala, vlomi v stanovanje. Ti hudiči so vsega zmožni.«
»Hvala za vzpodbudo in tolažbo,« sem kislo odvrnila. »Res bom mirno spala.«
Skoraj eno uro sva klepetali. Povedala sem ji o dogodku v parku. Z odprtimi usti je strmela v kamero.
»Bolje, da ne hodiš več tja,« je rekla zaskrbljeno. »Lahko da kakšen morilec kroži tam naokrog. Obljubi, da ne boš več šla.«
»Oh, daj no Darja, pa ja ne misliš, da bi mene hotel kdo napasti,« sem se zasmejala. »Staro babo?«
Ni se smejala z mano.
»Saj ne morijo samo zaradi seksa,« je rekla smrtno resno in me spravila v pravi krohot. Nadaljevala je: »Nič se ne smej. Lahko bi mislili, da imaš denar. Ne bi bila prva starka, ki bi jo oropali.«
»Po mojem je vsak ropar toliko brihten, da ve, da starke v park ne nosimo denarja in zlatnine. Seks ali pa nič,« sem se še kar zabavala ob njeni resnobnosti.
»Sedaj te imam pa dovolj,« je jezno vzkliknila, potem pa se tudi ona ni mogla več zadržati in kar nekaj časa sva se hahljali vsaka na svoji strani, vsaka v drugi deželi, kilometre in kilometre narazen, pa vendar skupaj. Ko sva se zresnili, me je spet opozorila: »Lahko te zasleduje in ti ponoči, ko boš spala, vlomi v stanovanje. Ti hudiči so vsega zmožni.«
»Hvala za vzpodbudo in tolažbo,« sem kislo odvrnila. »Res bom mirno spala.«