Kovačič velja za posebnega kresnikovega lavreata. Prvega je prejel prav za roman Kristalni čas (Državna založba Slovenije, 1990), ko so leta 1991 to nagrado podelili prvič, drugega pa posthumno, leta 2004 za zadnje dokončano delo, roman Otroške stvari (Beletrina, 2004).
Kristalni čas, po avtorjevih besedah tudi »dokument o duši«, je v obliki dnevnika izpisan avtobiografski roman, v katerem se pisatelj ob soočanju s sedanjostjo retrospektivno vrača v različna obdobja svojega življenja. S tenkočutnim in hkrati odkritosrčnim premišljevanjem dogodkov in ljudi odkriva enkratni preplet naključij in nujnosti, ki so ga pomembno oblikovala ali trajno zaznamovala.
Kristalni čas je iskrena osebna izpoved in hkrati vrhunska literarna mojstrovina, ki zgodbo posameznika povezuje z večnimi vprašanji o smrti, veri in ljubezni v vseh njenih razsežnostih ter z razmislekom o ustvarjanju kot »edinem opravičilu za življenje«.
“Zakaj pišem? Pišem, da bi odkril, kako bo nekaj, kar me žre in s čimer se bojujem, izgledalo, ko bo napisano.”