Da so knjige kljub vsem zaprekam našle pot do bralcev, imajo zaslugo literarne nagrade, ki so z denarnim skladom zmagovalcu zagotavljale, če drugega ne, vsaj objavo. Caldersova zbirka je bila leta 1954 nagrajena z nagrado Víctor Catala in tako se je začela njena pot med bralno občinstvo, ki jo je v naslednjih desetletjih, skupaj z najuglednejšimi kritiki, začelo ceniti kot eno ključnih del katalonske povojne literature. Leta 1962 so se razmere v Španiji normalizirale, zato se je odločil za dokončno vrnitev. Postal je avtor, ki je med poznavalci žel kar najbolj visoke kritike, a prodor do širokega kroga bralcev mu ni uspel. V šestdesetih je objavil romana Agavina senca in Pomorski sprehod v megli, daljšo novelo iz stvarnosti mehiških indijancev Tukaj počiva Nevares, nadaljeval pa je tudi s pisanjem in objavljanjem kratkih zgodb, ki so zanj posebej značilne. Sprva nobena njegova knjiga ni postala knjigotržni uspeh. Razlog za to je najti predvsem v stališču prevladujoče literarne struje prvih povojnih desetletji, ki je od avtorjev zahtevala angažirano umetnost. V času, ko so bile zahteve po historičnem realizmu najbolj glasne, se je Calders postavil v bran ne samo svoje umetnosti, ampak umetnosti celotne predvojne generacije. Tako je ob vsem nasprotovanju "uradne" literarne kritike postavil literaturi zahtevo, da mora delovati po lastnih pravilih. Zato je preteklo dolgo časa, preden je postal bran in cenjen kot vzornik, kar se je zgodilo šele proti koncu sedemdesetih let. Prelomni trenutek je pomenila gledališka montaža njegovih zgodb Ataviana, pri kateri je leta 1979 sodeloval tudi sam. Nadaljeval je predvsem s kratko prozo, bil pa je tudi aktiven pisec člankov v časopisih, ker si je pridobil sloves kolumnista v glavnem katalonskem dnevniku Avui.