Ljubezen moja, kje si?, 3. knjiga

Sedela je pred menoj in v naročju pestovala svoje utrujene roke, jih gladila, včasih sklenila, kot da bo začela moliti. Naslednji trenutek si je segla v lase, prekrila obraz in milo zajokala. Vendar samo trenutek, kajti utrnil se ji je nov spomin na dogodek, ki ga je želela povedati, kakor da mora iz nje. Vse mora iz nje! Prav vse! Kar je bilo lepo, in tega je bilo na žalost premalo, kot tisto, kar jo je zaznamovalo in delalo čedalje bolj trdo in skoraj neizprosno. Vse to je morala doživeti. To ji je bilo dano v zibelko. Tisto lepo, kar jo je delalo še lepšo in ljubečo, in vse tisto gorje, ki ji je oblikovalo in brusilo duševnost. Ta bolečina je bila kot ostro rezilo, ki je neusmiljeno rezalo v njo in ji razjedalo srce in dušo do neznosnosti.

Včasih se mi je zazdelo, da je res stara več, kot je bila v resnici. Bila je v svojih najlepših zrelih letih. Tistih letih, ko bi lahko uživala sadove svojega in moževega dela, in teh ni bilo malo. Tistih lepih jesenskih letih, ko je zaman sanjala, da bo srečna poleg moža, da jo bo spoštoval in resnično ljubil ter jo bo razvajal in bo njegova edina in največja ljubezen.

Usoda je bila do nje trda in neizprosna. Obračala jo je drugače, kot je ona želela. Morala se ji je ukloniti.

Iz vsebine