Pozejdonova podvodna šola, 1. del: Klic globine

A tam ne sreča svoje usode v obliki smrti, ampak se mu odprejo neslutene dimenzije narave in morja: Pozejdon ga spremeni v morskega dečka in morsko ljudstvo ga sprejme medse, da ga naučijo življenja v oceanu in mu dodelijo mesto v svoji skupnosti.

Peter je namreč, kar se izkaže pri kasnejšem pogovoru s starši, rojen morski deček s sposobnostjo preobražanja oblike, zaradi česar se je v svojem kopenskem življenju vselej počutil tujca. A tudi med morskimi ljudmi se mora najprej izkazati.

Tako se začne misija, na kateri ga spremljajo čudežna morska bitja – novi prijatelji iz rodu morskih ljudi, ki mu pomagajo pri misiji reševanja delfina, ki je simbol za naravo, za morsko življenje. Na tej misiji, kjer se seveda mora znova preobraziti v kopenskega fanta, splete vezi z Diano, trenerko delfinov, in jezerskim možem Tonyjem ter njegovo družino, z njuno pomočjo pa tudi odkrije, kdo je, kaj si želi in kaj je njegovo poslanstvo.

Petrova zgodba je izpisana zelo tankočutno. Velik pomen daje čustvom in njihovi razlagi, in mladi bralec se zato z lahkoto istoveti z njegovimi občutki, jih razume, tekom zgodbe pa je najti tudi rešitve zanje. Največjo vrednost ima bržkone stavek, ki ga izreče jezerski mož Tony: Ne potrebuješ odločitve, potrebuješ iskren pogovor. Ni se ti treba odpovedati eni stvari, da bi lahko imel drugo. Lahko imaš oboje. Lahko živiš dve življenji, samo če veš, kdo si in kaj si želiš.

Zgodba nasploh gradi na čustvenem konfliktu in njegovem razreševanju, ne izogne pa se niti slabim, bolečim občutkom. Vnaša tudi množenje situacij: Peter je odtujen od družine, delfinček je vzet materi in Diana, njegova nova prijateljica, je izgubila sina. Tudi nekdanji lastnik delfinarija, ki je nasledstvo predal svojemu sinu, je razočaran, saj je sin v korist samega sebe pripravljen škoditi morskim bitjem, a seveda je na koncu za svojo nadutost kaznovan, resnica pride na dan in zmaga dobro.

Tako zgodba deluje izjemno terapevtsko, na koncu pa tudi očiščujoče, s tem ko izpostavi in pojasni boleče življenjske situacije, ki pa tudi povezujejo in preko katerih skupaj rastemo. Pomembno je izpostaviti tudi ekološko plat zgodbe: odnos do morja kot ekosistema in spoštovanje njegove celovitosti, svobode divjih živali ter spoštljivo in odgovorno ravnanje z naravo.

Zgodba je tudi simbolno močna: morje lahko deluje kot simbol za življenje samo, morska bitja pa predstavljajo naš notranji psihični beštiarij; naš čustveni aparat in psihična struktura sta nam vsem lastna in zato moč zgodbe o Petrovi preobrazbi lahko nezavedno še kako dobro razumemo, saj je izgrajena na želji po individuaciji in iskanju lastnega sveta na eni strani in ohranjanju stika in odnosa s starši in sorojencem na drugi, kar pomeni odraščanje. Etično jedro zgodbe pa sta, tako kot je tudi pričakovati, prijateljstvo in ljubezen, pa tudi sprejemanje in zavedanje, da ta svet živimo vsi skupaj in da smo vsi skupaj eno.

Najvišjo dodano vrednost pa zgodbi daje tretja, duhovna dimenzija bivanja, ki je v tovrstni (in tudi drugi) prozi redka. Prva plast je realistična: Peter in njegov notranji boj. Druga plast zgodbe je fantazijska: morsko ljudstvo, magična lastnost preobražanja v drugo življenjsko obliko, komunikacija z živalmi, zmožnost telepatije itd. Tretja plast pa je duhovna: nadzemeljska, tista, ki sledi lastnim, sanjskim zakonom in ima izjemno očiščevalno in transformativno funkcijo v človekovi psihi; nenazadnje pa tudi estetsko, saj se podreja logiki lepote in višje realnosti, ki je nepojasnljiva in na neki način tudi neopisljiva, a jo avtorica učinkovito vplete v zgodbo, stik z njo pa globoko gane ne samo mladega, pač pa tudi odraslega bralca – konec koncev vsi delujemo na podoben način: smo naša lastna čustva, ta pa so brezšivno speta z našim notranjim otrokom in našim višjim jazom, ki ima izjemno moč preobražanja.