Moto

V Motu namreč najdemo vse, po kar smo k Filipčiču tudi prišli: domišljijsko razbrzdano, neukročeno pisavo, ki se ne zateka k literarnovedskim paradigmam in konceptom, temveč oživlja čisto radost pripovedovanja in si ob tem – zakaj ne?! – s svojo igrivostjo in pozitivno razpuščenostjo drzne kdaj bralca tudi pošteno privoščiti in ga zaplesti v svojo pripovedno mrežo.

Moto je abstraktni slikar, ki, kakor pravi sam, abstraktno tudi govori in se rad ponorčuje iz naivnih umetnostnih razlagalcev. A pogosto se lahko prepričamo, da je norčavost le pisano pokrivalo za resne življenjske teme, ki jih prinesejo drugačni časi in staranje. Nič dosti drugače ni v tem Filipčičevem novem romanu, v katerem pisatelj odkrito spregovori tudi o prestajanju težke bolezni in novih življenjskih spoznanjih. Gre za avtorjevo najprepričljivejše delo po Problemih, ki so izšli pred okroglimi desetimi leti.