okrat nas popelje v razkuštran svet pripovedovalca, za katerega se zdi, da nenehno na novo ustvarja svojo pripoved, da si premišlja in se na novo izumlja, zato je pričujoči roman povsem neulovljivo delo, a ravno zato deluje tako sveže kot piš divjega vetra, ki razkuštra poležane lase. Številčena poglavja, ki so sorazmerno kratka, prekinjajo na primer oglasi, pa kakšen vložen odstavek, pa skoki v času, dodatki k mislim, za povrh se številke poglavij iz arabskih spremenijo v rimske. Protagonist se prekinja, sprašuje, komentira, opisuje, njegove anekdote in zgodbe so polne živahnega življenja, ki so ga z druščino užili po ljubljanskih ulicah, na potovanjih v tujino in v bogate notranje svetove.
Roman je razdeljen na pet časovnic, ki so med seboj prepletene in se dopolnjujejo, obenem pa so vsaka zase svoja zgodba. Zdi se, da spremljamo razgiban televizijski program, ki ima za vsakogar nekaj, v njegovem bistvu pa ostaja razmršeni razmislek o minevanju in spominih, pa tudi o iskanju sreče in tem, da "živimo svoje življenje do zadnjega diha". Ali kot na svoj hudomušen način pojasni avtor Emil Filipčič: "Nekje, Bogu za hrbtom v vesolju, nekdo razmišlja o tem, kaj je smisel življenja. To počne zelo osebno. Ljudem se ne izogiba, navija za človeštvo in za naš planet. Čez devet let bo v naši družbi gledal pristanek na Marsu. Tu, na Zemlji, je v penziji in si želi samo še zdravja. Na koncu romana imaš občutek, da je našel srednjo mero."