Neroda

Sojenje je razgalilo številne hibe v delovanju in povezanosti pristojnih institucij, zlasti služb socialnega varstva in državnega tožilstva, pa tudi temeljno nemoč družbe pri razkrivanju specifičnih zlorab. Zastavilo je torej nekatera vprašanja, s kakršnimi se že nekaj časa ukvarjamo tudi pri nas.

Pisatelj zlorabljeno deklico, ki v romanu dobi ime Diana, postavi v fokus, čeprav ji ne da glasu – o njej vse izvemo le iz »druge roke«. Sledimo pričevanjem različnih oseb, s katerimi je bila v stikih, sprva predvsem bližnjih (stara mama, teta, brat), zatem pa se vrsti vse več izjav pedagoškega, medicinskega in drugega strokovnega osebja. Zgodba se tako razvija od pogleda »od znotraj«, ki spremlja življenje Diane in njenih staršev v družinskem kontekstu, k pogledu »od zunaj« ter od zgolj slutenj o nasilju med štirimi stenami preko vse oprijemljivejših dejstev do tragičnega konca.

Zaradi izvirnega pripovednega načina zgodba učinkuje kot sodni dosje, v katerem so zbrana pričevanja, po katerih brska bralec-preiskovalec, ki se mu po koščkih razkrivajo vse hujše razsežnosti »primera«. Dosje govori ne le o posamičnih videnjih dogodkov, ampak tudi o usodnem spletu okoliščin, ki je pripomogel k njihovemu poteku. Čeprav so vse »priče« slutile resnico in čeprav so deklici želele pomagati, pa kot po ključu svojstvene hamartije v duhu grške tragedije nič ne prinese razrešitve.

Kljub dobrim namenom ostaja Diana v svoji stiski povsem izolirana in prepuščena sama sebi, kar pisatelj mimo vsakršne patetike in senzacionalizma pretresljivo poustvari tudi na ravni pripovedne forme.

O avtorju:

Francoski pisatlej Alexandre Seurat (1979), po izobrazbi komparativist, živi v Angersu in poučuje književnost na tamkajšnji univerzi. Leta 2015 je objavil knjižni prvenec Neroda (La maladroite) in z njim pritegnil nemalo pozornosti, saj je pretresljivo in obenem družbeno aktualno temo družinskega nasilja združil z izjemno trezno pisavo. Bralci so ga sprejeli z navdušenjem, bil je med finalisti za Fnacovo nagrado za roman. V pomembno družbeno travmo, tokrat zgodovinsko, je dregnil tudi z drugim, ravno tako neusmiljenim in kritiško hvaljenim romanom Začasni upravitelj (L’administrateur provisoire, 2016), ki se loteva odnosa do Judov in njihovega razlaščevanja v vichyjevski Franciji.