Tema romana Neyla ni toliko ljubezen kot tisto, kar želi to čustvo prikriti: to so težave, s katerimi se srečujejo vsi tisti, ki se morajo spopadati z vračanjem v svojo rodno deželo.
Pričujoča novela želi bralcu približati nekatere tematike afriške celine: eksistenčne težave, ljubezen, sanje in vsakdanje življenje skozi notranje-osebno izkustvo, ki povezuje vsa človeška bitja. Zgodba pri tem namenoma ne vpleta antropološke, zgodovinske ali sociološke perspektive.
Avtor pravi:
“Preprosto všeč mi je pripovedovati, izzivati čustva in spodbujati k sanjarjenju. Kljub temu se v pripovedi skriva veliko prikritih pomenov in simbolike. Tematika se vedno vrti okrog Afrike, kajti menim, da naj pisec piše o tem, kar pozna, čuti, kar mu je pri srcu: »Jezik tipa tam, kjer boli zob.« (italijanski pregovor op. prev.)
Zame osebno roman Neyla, poleg tega, da je ljubezenska zgodba, predstavlja ponovno oživitev neke ljubezni, predvsem pa natančen prikaz mojega ljubezenskega odnosa z Afriko in videnja današnje Afrike. Afrika je Neyla in Neyla je Afrika. Prav to je tista privlačna, nesrečna, trpeča in obenem ‘lepa’ ljubezen. Tako kot umre Neyla, umira Afrika, potem ko se je kot prostitutka neuspešno skušala prodati zahodnemu svetu. Po ‘usodni privlačnosti’ in neizpolnjenih sanjah skuša zdaj ponovno najti svojo identiteto v ‘afriški’ ljubezni, vendar neuspešno. Namesto tega spočne ‘otroka’ negotovega izvora (črnega ali belega?), ki smo ga (mi, Afričani) pripravljeni sprejeti za svojega. Afrika kljub temu ne zmore starševstva in proti svoji volji, v velikem trpljenju in mukah ‘splavi’ demokracijo, nedonošenega otroka dveh svetov. Ali se Afrika res lahko sama svobodno odloča?
Afrika je razpeta med sistemi prisile, ki jo vsak po svoje omejujejo. Živi v prikriti tesnobi pred preteklostjo in sedanjostjo, potopljena v dualizem znanstvenega determinizma in vraževerja, na razpotju med modernostjo in tradicijo prednikov, vedno prevzeta nad Evropo, kar dokazuje fenomen ‘imigracij’. Je to še prava Afrika? Ne, kljub temu se jo moramo naučiti ljubiti tako, kot je. Neyla umre, vendar ‘oči njene duše’ živijo naprej. Neyla-Afrika umre, vendar se ob tem rodi ščepec njenega samozavedanja, ki naznanja ponovno rojstvo, je kot ljubezen, ki jo je treba ‘prečistiti’, da se lahko ponovno razplamti. Velik korak naprej je že, če se Afrika nauči »ubežati trgatvi grozdov, polnih praznih obljub«, da se bo lahko spet našla v izgubljeni ‘duši’ in v ‘smrti’ prepoznala ponovno rojstvo, ki vodi v ‘srečo’, ta pa omogoča popolno predajo vesoljnemu.”
Recenzija Bukla:
Mlad študent, prvorojenec v družini, ki je leta v tujini preživljal v nezavidljivih razmerah, se za nekaj tednov vrne v domači kraj, tu pa je jasno, da družina goji do njega prevelika pričakovanja. Tete mu pripravijo niz snidenj s potencialnimi nevestami iz vsaj približno »dobrih družin«, tako da se od jutra do večera srečuje z njimi, tik pred tem nenavadnim dnem pa spozna čutno, samosvojo in divjo Neylo, ki mu svet postavi na glavo. Dinamična zgodba nas popelje v vse družbene pore Toga, od koder prihaja avtor: tako v barakarska naselja ter v podeželske vasi, kjer kraljuje vraževerje, kot v mesto, kjer živi srednji sloj in hrepeni po vzpenjanju po družbenih lestvicah. Koprnenje, veliko kot sam svet, je samoumevna nit zgodbe, le avtor sam, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dejansko prišel v Italijo, pa bi znal povedati, do kakšne mere je roman avtobiografski. Zdravnik Kossi Komla-Ebri, ki je v zadnjih letih tudi aktiven pisatelj esejev, kratkih zgodb in romanov, je v tem kratkem delu, ki zareže v dušo in bralca ne pušča ravnodušnega, toliko kot do Zahoda kritičen tudi do postkolonialne Afrike in njene nemoči, da se dvigne iz nasilja, okorelih pravil, revščine in častihlepja. Mladenka Neyla tako postane metafora za poškodovano celino, ki si je marsikatero rano zadala sama. – Žiga Valetič, Bukla 163
Iz medijev:
Aljaž Vrabec: Ko snamem belo haljo in grem na ulico, sem spet nihče (Delo, 15. 01. 2022)
