Pesem ceste

Po obliki je roman, vendar nima klasične romaneskne oblike, prej bi lahko rekli, da je epski roman-reka, ki teče, kakor je teklo življenje na bangladeškem podeželju v času britanske vladavine. Čeprav je tudi besedilo že “moderno”, je za njim ves čas čutiti klasične indijske tekste in hkrati bogato oralno ljudsko tradicijo. Je realistično, ko skozi otroške oči popisuje trd boj za preživetje revne bramanske družine, hkrati pa je ta realizem prepleten z mitologijo in razpada v popolnoma enkratne opise narave, ki je hkrati nekaj tujega, nevarnega, a vendar zelo domačega.

V nasprotju s Tagorejem Banerji ne idealizira kmečkega življenja in ljudi in s tem pobija “samoumevnosti”, ki jih je prevzel evropski bralec romanov, denimo to, da so revni romaneskni junaki nujno tudi dobri. Skratka, Pesem ceste je tako po formi kakor po vsebini izjemno delo.

Po romanu je leta 1955 nastal tudi istoimenski film, ki ga imajo za enega vrhuncev indijske kinematografije.