V njem Detela z mešanico črnega humorja in najradikalnejše osebne izpostavitve spregovori o svoji poziciji v uporu proti absurdu sveta tako, da dekonstruira samega sebe in se kot romanesken lik prikaže v vlogah, ki jih imamo za nasprotje tega, za kar se je zavzemal v svojem življenju; to pa stori zato, da s tem še radikalneje kot v knjigi Pod strašnimi očmi pontonskih mostov razkrinkava logiko nasilja in njenih absurdno-logičnih labirintov.

V romanu Simon, ki predstavlja Detelov ideal jaza in obenem ljubezensko hrepenenje, odgovori na vprašanje, o čem je govoril nekemu prijatelju, tako: “O uporu proti brutalno vladajoči absurdnosti sveta, ki se razkriva skoti optiko boja za živalske pravice. O ozkosti manevrskega prostora, v katerega absurdnost sveta tira bojevnike za pravice živali. Da je lepota in dragocenost vsake razširitve boja za živalske pravice predvsem v artikulaciji ekstatičnega upora proti absurdu. Da gre pri začetnih fazah boja za živalske pravice predvsem za korake v praznino in gluhoto vesolja, za izume konceptov družbenih transformacij, ki bi ukinile nasilje na živalmi, in da bi bilo od tovrstnih bojevnikov prezgodaj zahtevati doslednost v upoštevanju živalskih pravic na vseh točkah povezanosti s kavzalno strukturo tega absurdnega sveta.”

V dodatku knjige je objavljenih še več zapisov iz Detelove zapuščine in revijalno objavljenih tekstov, ki se vsebinsko povezujejo s problematiko romana, od tekstov, povezanih s študentskim gibanjem, naprej, pa tudi njegova zadnja ohranjena pisma, ki jih je pisal Ani Ilić v času, ko so se začele jugoslovanske vojne. (vir: Miklavž Komelj – FB)

Na koncu knjige je obsežno spremno študijo z naslovom Jure Detela in njegov dvojnik prispeval Miklavž Komelj.

Iz ‘Podatki o rokopisu in rekonstrukciji nedokončanega teksta’ Miklavža Komelja:

To, da je Jure Detela v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja pisal roman, je bilo ves čas znano kot urbana legenda. Še preden je prišla v ljubljansko Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) njegova literarna zapuščina, sem o tem slišal različne zgodbe, zlasti od ljudi, ki so ga poslušali, ko jim je z užitkom bral odlomke. Slišal pa sem tudi zgodbo, kako naj bi nekoč sam rekel, da je rokopis uničil oziroma vrgel v Ljubljanico.

Ko je Detelov pokojni brat Martin Detela NUK-u leta 2011 predal Detelovo literarno zapuščino /…/ pa je bil med njo tudi kup listov in lističev, deloma popisanih s svinčnikom in deloma z modrim in zelenim kemičnim svinčnikom, v katerem je bilo mogoče prepoznati fragmentarni rokopis in osnutke nedokončanega romana.

/…/ lahko sklepamo, da je Detela najverjetneje začel pisati roman najkasneje leta 1986 in da je večina napisanega nastala leta 1987. /…/

Stanje rokopisa je zelo kaotično. Kaotičnosti tega rokopisa na listih in lističih se spominja tudi Ivo Črnič in pravi, kako mu je Detela o njem govoril, da zna to prebrati samo on. /…/ Glavna opora, ki mi je omogočila urediti gradiva v skladu z Detelovo intenco, so trije seznami poglavij, ki so se ohranili med rokopisom. /…/

Roman ima dva dela; prvega je bilo mogoče rekontsruirati tako, da se skoraj v celoti bere kot sklenjen tekst, drugi pa je veliko bolj fragmentaren in za nekatere odlomke ni nobene opore, kam jih je treba vstaviti. Prav tako ni mogoče zanesljivo določiti, kam naj bi po detelovi intenci sodil intermezzo, v katerem Simon s prijateljema spodbija “idiotske argumente”, ki so Detelo zavedli v zločine.

Pri rekonstrukciji sem po eni strani poskušal predstaviti tekst tako, da je čimbolj tekoče berljiv, po drugi strani pa nisem hotel vzpostaviti iluzije, da je dokončan. /…/