PLES

Odgovor: Nikar, draga A., ne obupujte! Mlada dekleta – že skoraj
odrasle ženske – vaših let prav gotovo kmalu kakor komet zažarijo na
nebu med uglednimi in bogatimi snubci. Lahko se zgodi, da se boste ›na
poti življenja‹ nenadejano že prav v kratkem srečali z usodo svoje
matere in se povzpeli. Razumite pa nekoliko tudi svoje starše, saj so
morali brez dvoma trdo garati, da so si priborili položaj
novokomponiranih bogatašev (odrasli – tisti, že res nekoliko starejši
odrasli – jih pri nas na Francoskem imenujejo nouveaux riches)!
Nekoliko
hudomušno naj pristavim, da bi vam – že skoraj petnajstletni mladi
ženski – nemara ugajalo in tudi koristilo, če bi svoje mlade živce
umirili z branjem primerne literature. Dejansko vam lahko kot nalašč za
vaš primer priporočim kratko novelo gospe Irène Némirovsky z značilnim
naslovom Ples. V njej boste prebrali, kako je svojo težavo rešila
glavna junakinja – vaša soimenjakinja. No, pa saj vi ne boste taka
trapica, da bi posnemali njena dejanja, obljubite? — Plesne čeveljce si
pa le zloščite!!

Preberite odlomek:

»Sedi tjale. Narekovala ti bom naslove. Ali pridete, dragi prijatelj?«
je glasno rekla, ko se je obrnila k možu, kajti v sosednji sobi je
služabnik pospravljal mizo in Kampfova sta se v njegovi bližini že več
mesecev vikala.
Ko je gospod Kampf prišel bliže, je Rosine šepnila: »Poslušaj, pošlji slugo ven, moti me …«
Ker je ujela Antoinettin pogled, je zardela in odločno rekla:
»No, Georges, boste kmalu končali? Pospravite, kar je ostalo, in potem lahko greste gor …«
Nato so vsi trije molče in nepremično sedeli, vsak na svojem stolu. Ko je služabnik odšel, je gospa Kampf zavzdihnila.
»Pravzaprav ga ne morem trpeti, tega Georgesa, ne vem, zakaj. Ko streže
pri mizi in ga čutim za svojim hrbtom, mi vzame tek … Zakaj se tako
neumno nasmihaš, Antoinette? Dajmo, lotimo se dela. Imaš seznam
povabljencev, Alfred?«
»Imam,« je rekel Kampf. »A počakaj, da si slečem suknjič, vroče mi je.«
»Samo glej, da ga potem ne pozabiš in se bo valjal tukaj kot zadnjič.
Georges in Lucie sta tako čudno pogledala, ko sta te videla v salonu
samo v srajci …«
»Na mnenje služabnikov se požvižgam,« je zagodrnjal Kampf.
»Nimaš prav, dragi moj, ravno oni širijo dober ali slab glas o nas, ko
obiskujejo sebi enake in klepetajo z njimi … Nikoli ne bi bila izvedela,
da baronica iz tretjega nadstropja …«
Utišala je glas in šepetaje izrekla nekaj besed, ki jih Antoinette ni mogla slišati, čeprav je napela ušesa.
»… brez Lucie, ki je bila pri njej tri leta …«
Kampf je potegnil iz žepa list papirja, popisan z imeni in ves prečrtan.
»Začeli bomo z ljudmi, ki jih poznam, kajne, Rosine? Antoinette, piši.
Gospod in gospa Banyuls. Naslova nimam, zraven imaš telefonski imenik in
poišči potem …«
»Zelo bogata sta, kajne?« je spoštljivo zamrmrala Rosine.
»Zelo.«
»Misliš, da bosta hotela priti? Gospe Banyuls ne poznam.«
»Jaz tudi ne. Vendar imam poslovne stike z možem, to zadostuje … Žena je
menda očarljiva, in potem je ne sprejemajo veliko v njenih krogih,
odkar je bila vpletena v tisto afero … saj veš, razvpite orgije v
Bulonjskem gozdu pred dvema letoma …«
»Alfred, pazi, otrok …«
»Saj ne razume. Piši, Antoinette … Kljub vsemu je to zelo v redu ženska za začetek …«
»Ne pozabi Ostierovih,« je hitro rekla Rosine. »Menda prirejata sijajne sprejeme …«
»Gospod in gospa Ostier d’Arrachon, dva r, Antoinette … Za ta dva, draga
moja, ne odgovarjam. Zelo naduta sta, zelo … Žena je bila nekoč …«
Naredil je pomenljivo kretnjo.
»Ne!«
»Da da! Poznam nekoga, ki jo je nekoč pogosto videval v javni hiši v
Marseillu … Da da, prav zares … Vendar je tega že dolgo, skoraj dvajset
let. Poroka jo je popolnoma očistila, sprejema najboljšo družbo in glede
znanstev je izredno zahtevna … Na splošno vse ženske, ki so veliko
obratovale, po desetih letih postanejo take …«
»Moj bog,« je vzdihnila gospa Kampf, »kako je to težko …«