Po njihovih besedah

Osnovni vezni element med pripovedmi je pisateljev razmislek o lažnivosti oziroma resnicoljubnosti avtobiografij.

Pripoved o protiobveščevalcu je v prozi, posamezni deli arheologove zgodbe so v verzih (heksameter, elegični distih), zgodbo o Karlu Mayu spremljamo kot gledališko predstavo. Navdih za takšno mešanje žanrov so, vsaj v formalnem smislu, razsvetljenski romani (Diderot, Sterne). Delo se tako v okviru svetovne književnosti vpenja v tradicijo novodobnega romana, katerega začetek večina literarnih zgodovinarjev umešča na prelom 17. in 18. stoletja.

Eksperimentalnost razsvetljenskega romana, ki jo je na novo odkril postmodernizem, se v romanu Po njihovih besedah udejanja predvsem kot poigravanje z izraznimi možnostmi avtobiografske pisave. (Avtobiografizem je trenutno, tako v slovenskem kot v svetovnem merilu, ena aktualnejših tematik tako za ustvarjalce kot za raziskovalce leposlovja.) V vsebinskem pogledu je delo odprto navzven, a obenem – z likom pisatelja, pa tudi s prisotnostjo implicitnega bralca – tesno vpeto v slovenski prostor.

O avtorici: 

Katarina Marinčič (1968) je slovenskim bralcem dobro znana, saj je zaenkrat objavila pet romanov, Tereza (1989), Rožni vrt (1992), Prikrita harmonija (2001), Po njihovih besedah (2014) in Ženska s srebrnim očesom (2022) ter zbirko novel O treh (2005). Za roman Prikrita harmonija je prejela nagrado Kresnik (2002), za zbirko O treh pa Dnevnikovo fabulo (2007). Roman Po njihovih besedah ji je leta 2015 prinesel nominacijo za kresnika in nagrado Kritiško sito.

Tudi pisateljičin drugi – ali vzporedni – poklic je povezan z literaturo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je doktorirala z disertacijo o opusu Honoréja de Balzaca, poučuje francosko književnost 18. in 19. stoletja.