Nimam obredov, ki bi priklicali izgubljene svetove moči ali
ljubezni. Nimam prepasanih trakov ali ogrlic, ki se raztezajo
nazaj v čas in me povežejo s predniki, ki so prepevali ob
majhnih oltarjih. Sem zgolj tukaj, s plitvim bazenom časa
okrog prstov na nogah. A to tukaj je bila moja zgodovina.
Stala sem v mraku dneva na Manhattnu, veter svež in hladen.
Gledam upognjene postave hiteče domov, gledam jih, kako
izstopajo iz avtobusov, pronicajo iz podzemne železnice, gledam
jih napotene domov z zmečkanimi časopisi pod roko in
vidim trenutek človeške resnice, željo počivati po delu, potrebo
po biti doma. Stojim in čutim v kosteh to mesto utrujenih
delavcev. Zadostuje mi, da cenim že sam pogum teh dni in
noči. To je moja dežela, moj starodavni totem, moje vztrajno
oklepanje življenja.
– Joan Nestle, Prepovedana dežela –