Odlomek iz knjige

Tako nisem niti sekunde oklevala: čez večerno obleko sem si ogrnila samo šal in ti sledila v vlažno, megleno noč, ne da bi še izgubljala misli z plaščem, ne da bi še izgubljala misli z dobrim, nežnim človekom, s katerim sva že nekaj let živela skupaj in ki sem ga pred prijatelji najsramotneje ponižala – da mu ljubica po več letih zbeži na prvi žvižg nekega neznanca. Še predobro sem se najglobje v sebi zavedala nizkotnosti, nehvaležnosti in sramotnosti svojega obnašanja do iskrenega prijatelja, čutila sem, kako otročje ravnam… str.81