V obmestnem in pristaniškem naselju Ensenada živijo priseljenci, ki so se v Argentino zatekli zvečine v tridesetih letih prejšnjega stoletja: na pot so šli iz podjetnosti ali zaradi političnega in nacionalnega preganjanja, v svet so šli zaradi revščine, iz družinskih ali osebnih razlogov. Večina prihaja iz osrednjih predelov Istre pa tudi od drugod iz srednjeevropskega prostora, iz nekdanje habsburške Avstrije. Kljub tej svoji iztrganosti iz rojstnih krajev pa niso prav nič begunski ali razosebljeni; ob privajanju na tuje okolje in trdo delo so polni radoživosti. Kljub neznanju jezika niso nič manj zgovorni, pogumni in polni domislic, kako se udomačiti na prašni cesti življenja. Nič jim ne morejo argentinske podeželske birokratske figure; čudijo pa se in skoraj ne verjamejo v zgodovinske spremembe na stari celini. Vse več jim pomenijo zgodbe o usodah družinskih članov, ki so ostali doma – in te marsikdaj zalebdijo že v nadrealističnih zasukih: tako v ljubezni kot v smrti. Ljudje so v tej zmedi korenin, pisav in ›rasnih‹ opredelitev, celo moralnih predpisov zavezani predvsem lastni krvi, lastnemu dojemanju bolečine in veselja, pravičnosti in nuje, zvestobe, ki je onkraj geografskih in časovnih zamejenosti: s čutom do človeškega vesolja v sebi in na planetu, ki ga v Prenzovi pripovedi zastopata bodisi starožitna Istra v okolici vasi Kringa bodisi sračje gnezdo Ensenada v porečju reke La Plata.
Juan Octavio Prenz je z ironijo, nostalgijo in domišljijo zgodbe prepletel v polifonični roman, skoraj epsko pesnitev, ki nas teši, gane in prevzame, ker v sebi nosi vero v neminljivo moč življenja.