Samo drevesa imajo korenine

V obmestnem in pristaniškem naselju Ensenada živijo priseljenci, ki so se v Argentino zatekli zvečine v tridesetih letih prejšnjega stoletja: na pot so šli iz podjetnosti ali zaradi političnega in nacionalnega preganjanja, v svet so šli zaradi revščine, iz družinskih ali osebnih razlogov. Večina prihaja iz osrednjih predelov Istre pa tudi od drugod iz srednjeevropskega prostora, iz nekdanje habsburške Avstrije.

Kljub tej svoji iztrganosti iz rojstnih krajev pa niso prav nič begunski ali razosebljeni; ob privajanju na tuje okolje in trdo delo so polni radoživosti. Kljub neznanju jezika niso nič manj zgovorni, pogumni in polni domislic, kako se udomačiti na prašni cesti življenja. Nič jim ne morejo argentinske podeželske birokratske figure; čudijo pa se in skoraj ne verjamejo v zgodovinske spremembe na stari celini. Vse več jim pomenijo zgodbe o usodah družinskih članov, ki so ostali doma – in te marsikdaj zalebdijo že v nadrealističnih zasukih: tako v ljubezni kot v smrti.

Ljudje so v tej zmedi korenin, pisav in ›rasnih‹ opredelitev, celo moralnih predpisov zavezani predvsem lastni krvi, lastnemu dojemanju bolečine in veselja, pravičnosti in nuje, zvestobe, ki je onkraj geografskih in časovnih zamejenosti: s čutom do človeškega vesolja v sebi in na planetu, ki ga v Prenzovi pripovedi zastopata bodisi starožitna Istra v okolici vasi Kringa bodisi sračje gnezdo Ensenada v porečju reke La Plata.

Juan Octavio Prenz je z ironijo, nostalgijo in domišljijo zgodbe prepletel v polifonični roman, skoraj epsko pesnitev, ki nas teši, gane in prevzame, ker v sebi nosi vero v neminljivo moč življenja.

O avtorju: 

Argentinski pesnik in pisatelj Juan Octavio Prenz (1932–2019) se je rodil v pristaniškem naselju Ensenada de Barragán pri La Plati v Argentini.Njegovi starši so bili ›slovanski‹ priseljenci iz Istre. Bil je docent za hispanistiko na univerzah v La Plati in Buenos Airesu, Beogradu, Trstu in Ljubljani. Med letoma 1962 in 1967 je živel v Beogradu in se tja spet vrnil leta 1975, ko je bil zaradi diktature življenjsko ogrožen. Od leta 1979 je živel v Trstu, a je ostal tesno navezan na Buenos Aires in Argentino. V Trstu je ustanovil večnacionalni center mednarodnega PEN.

Octavio Prenz je izdal štiri romane: prvenec Carnaval y otros cuentos (1962) mu je prinesel nagrado Promoción Literaria, sledili so romani Fábula de Inocencio Honesto, el degollado (1990), El señor Kreck (2006) in Samo drevesa imajo korenine (Sólo los árboles tienen raíces, 2013). Ves čas je objavljal tudi poezijo, najpomembnejše zbirke so Plaza suburbana (1961), Mascarón de Proa (1962), Cuentas claras (1979), Cortar por lo sano (1987) in La santa Pinta de la Niña Maria (1992). Zadnja mu je prinesla nagrado Casa de las Américas. Njegove pesmi so bile objavljene v več antologijah, njegova dela so prevedena v italijanščino, francoščino, turščino in srbščino. V slovenščini je leta 2003 izšel izbor Prenzove poezije Prostodušne malenkosti/Libertades minimas.

Za svoja dela je prejel več mednarodnih nagrad, predvsem v španskem govornem območju. Leta 2019 je za svoj ustvarjalni opus prejel ugledno italijansko nagrado Premio Nonino.