Odlomek:
Sem si trebil zobe, ko se je prikazala. Njen črn šal je valovil v vetru in ji mršil lase. Spodnjic nisem dobro videl, ker se je že delal mrak. Sem pa videl njenega rakuna – stiskal jo je okoli vratu in jo delal še lepšo.
O bog – sem pomislil – kako sovražim te nagačene vidre.
Lee mi je takrat dejal: Pusti jo, ona je … Za trenutek je obmolknil in si prižgal svoj dolgi Chesterfield – stoes mu je rekel, in kadil ga je samo zato, ker je tam študiral.
Ona je … – me je pogledal izpod svojih siamskih oči …
Lee je bil siamski dvojček. Svojega brata je že zdavnaj zadavil in zdaj ga je moral prenašati naokoli kot nepotrebno breme – kot mati otroka iz prvega zakona – kot Tarzan Chito in kasneje Jane – kot Židi Hitlerja. In še bi lahko o tem govoril.
Baje ga je fental zaradi tistih drobnih kamenčkov iz čigumija, ki v ustih pokajo. Seveda je lahko rekel, da je bil samomor, ko pa sta oba skupaj imela le ene roke. Pogreba ni bilo.
Bila sta si preblizu.
Kot nikdar, je tudi tokrat imel prav. A nisem ga hotel pri tem še spodbujati.
Takrat bi ne smel zamahniti z roko nad vsem tem. Vendar brez tega zamaha tudi te zgodbe ne bi bilo. In brez te zgodbe bi ne bilo mene.
Da bi zamahnil.
O AVTORJU
Rok Vilčnik z umetniškim imenom rokgre, je eno izmed najvidnejših imen današnje slovenske dramatike. Redno se uvršča na sezname nominirancev za Grumovo nagrado, trikrat pa je bil s to prestižno lovoriko že nagrajen. Je pesnik, dramatik, režiser, scenarist ter dramaturg. Po izobrazbi profesor likovne pedagogike je več let deloval kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj. Njegovo prvo izdano delo je pesniška zbirka Sanje, ki je izšla v samozaložbi leta 1994. V literarnem ustvarjanju se žanrsko ne omejuje. Pod njegovim peresom nastajajo tudi pravljice (zbirka pravljic Vesoljne pravljice (2003) in trije romani (Mali ali Kdo si je živlenje zmislo? (2001), Deset let razmišljanja (2005) in Človek s pogledom (2016)). Izdal je štiri pesniške zbirke: Sanje (1994), Pogrešanke (2004) Zdravilo za Ano (2015) in Šrapneli (2021), piše pa tudi radijske in lutkovne igre, čeravno je brez dvoma najbolj uspešen prav kot dramatik. Njegove drame so izšle v dveh knjižnih izdajah: Ameriška trilogija: zbirka dram: Smeti na luni, Učinek kobilice in Serum resnice (2013) in Drame: Tarzan, Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, Naše gledališče (2019) in samostojno Kleščar.
Žirija Tedna slovenske drame je leta 2000 o njem zapisala, da gre za “ta hip vodilno pero mlajše generacije slovenskih dramatikov”.
Vilčnikovi dramski teksti so bili petkrat nominirani za Grumovo nagrado: leta 2001 (dramski tekst Blok), leta 2012 (dramski tekst Baalram), leta 2015 (dramski tekst Tarzan), leta 2017 (dramski tekst Naše gledališče) in leta 2018 (dramski tekst Večja od vseh). Je prejemnik številnih nagrad, Grumovo nagrado, ki se se podeljuje na Tednu slovenske drame za najboljše slovensko dramsko besedilo, je prejel kar trikrat: leta 2000 za dramski tekst To, leta 2008 za dramski tekst Smeti na Luni ter leta 2016 za dramski tekst Ljudski demokratični cirkus Sakešvili.
Nagrado žlahtno komedijsko pero za najboljšo komedijo je prejel dvakrat, leta 2020 za črno komedijo Pravi Heroji in leta 2004 za monokomedijo Pavlek, katere dramska uprizoritev je zmagala na 5. festivalu monodrame na Ptuju. Za dosežke na področju kulture je prejel Glazerjevo listino (2014). Njegove drame so redno na sporedih gledališč po Sloveniji, pa tudi v tujini (Hrvaška, BIH, Češka, Izrael, ZDA …). Letos je predstava Pošta prejela nagrado za najboljšo uprizoritev na srbskem festivalu Infant, Novi Sad.
Rok Vilčnik je tudi odličen tekstopisec in je zaslužen za nekaj najuspešnejših glasbenih projektov v zgodovini slovenske glasbe: Simpatico, Pliš in Papir. Besedila piše tudi za druge izvajalce, kot so Severa Gjurin, Maja Keuc, Neisha in Bilbi. Trenutno zelo uspešno sodeluje v novem glasbenem podvigu, ki se imenuje Simpatico.
Rok Vilčnik kot avtor sodeluje tudi pri scenarijih za TV-serije: Naša mala klinika, Lepo je biti sosed, Trdoglavci, Ena žlahtna štorija ter Ja, chef.
Ima tri hčere. Živi in ustvarja v Mariboru.