Taborišče padlih žensk

Roman, ki je nastal na podlagi obsežnega dokumentarnega gradiva, je umeščen v Bratislavo leta 1949, dve leti po komunističnem prevratu in prevzemu oblasti. V ospredju so zgodbe štirih prostitutk. Trojico – mlado in naivno Ernico, izkušeno profesionalko Mando in strastno plesalko Carmen – spoznamo že v prvem poglavju romana, ki se zaključi z racijo in odvozom »najstarejših obrtnic« v taborišče, kjer se bodo priučile svoje nove, predpisane družbene vloge.

Usode bratislavskih prostitutk v boju za njihovo človeško dostojanstvo, ki jim ga med prevzgojo vseskozi neusmiljeno tepta sprevržena komunistična filozofija socialnega inženirstva, skozi roman zadobivajo dramatično razsežnost. Navkljub resnosti tematike in dokumentarni podstati pripovedi je delo spisano v pisateljevih značilnih tragikomičnih in ironično-parodičnih tonih.

O avtorju:

Anton Baláž se kot pronicljiv preučevalec človeške družbe tudi v drugih petnajstih proznih delih, kakor tudi v filmskih, televizijskih, radijskih scenarijih oziroma publicističnih besedilih zanima zlasti za usodo (depriviligiranega) posameznika, izpostavljenega pritisku neke dobe, pogosto krutemu režimu, ki je drastično in tragično zaznamoval njegovo življenje. Roman Taborišče padlih žensk je na Slovaškem doživel tri izdaje, nazadnje 2008; po njem pa je bil leta 1997 v režiji Laca Halame posnet tudi istoimenski film, ki so ga predvajali na filmskem festivalu v Berlinu.