Irska, zima 1985. Mestece New Ross utripa v pripravah na božični čas. Težki časi so, mnogi so ostali brez dela in komaj shajajo. Bill Furlong je trgovec s kurjavo in oče petih deklet, ne gre mu slabo, žena Eileen je skrbna in hčerke so pridne. Pred božičem ima polne roke dela in hiti odpremit še zadnja naročila v letu. Nekateri ne bodo zmogli plačila. Nune iz bližnjega samostana pa plačujejo redno. Nune so dobre, meni Eileen.
O avtorici:
Claire Keegan piše malo, a izvrstno. Rodila se je leta 1968 v veliki katoliški družini na irskem podeželju, v grofiji Wicklow na vzhodu države. Prvo zbirko, Antarktika, je objavila leta 1999 in zanjo prejela Rooneyjevo nagrado za irsko književnost in nagrado Williama Trevorja. Za zbirko Čez modra polja (Walk the Blue Fields, 2007) je dobila nagrado Edge Hill Prize za kratko zgodbo, za Rejenko (Foster, 2010) pa nagrado Davyja Byrnesa, in to še preden je zgodba izšla v knjižni obliki. Londonski Times je Rejenko razglasil za enega izmed 50 najboljših romanov 21. stoletja. Po Rejenki je preteklo več kot desetletje, preden je objavila kratki roman Small Things Like These (Take majhne stvari). Nominaciji za irsko književno nagrado za najboljši irski roman (Eason Novel of the Year) sta sledili nagrada Kerry Group za irski roman leta (Kerry Group Novel of the Year Award) in Orwellova nagrada; bila je tudi v finalu za nagrado Rathbones Folio in nagrado Dalkey za roman leta (Dalkey Novel of the Year Award) ter naposled tudi v finalu za Bookerjevo nagrado. Tako kot njen véliki vzornik John McGahern je Keeganova ena najpriljubljenejših irskih pisateljic.
Claire Keegan, The Booker Prizes, 23. 9. 2022:
Nerada razmišljam o tem, koliko časa je trajalo pisanje te knjige. Zgodba mi je dolgo, nekaj let, brbotala v glavi, preden sem jo sploh začela pisati, nato pa je sledilo obdobje, ko sem si delala zapiske in si prizadevala, da je ne bi napisala. Vedno odlašam, preden začnem pisati, in zgodnje osnutke najteže sestavim in se z njimi soočim. Sprva na ravni sugestije deluje bolj malo ali pa nič. Po mojem mnenju se vse dobre zgodbe pripovedujejo z različnimi stopnjami upora – in v mojem primeru se upira tudi sam avtor. Toda ne pisati je skoraj vedno teže kot pisati. Gotovo je nastalo okoli 50 osnutkov. Vse sem shranila, napolnila sem dve veliki škatli. Zapiske delam na roko, nato naredim premor, izberem zorni kot in začnem na novo, na zaslonu. Dolgi premori pri meni ne delujejo. V moji hiši ni čarobnega predala, ki bi poskrbel, da bi bilo delo po večmesečnem odlogu videti boljše, vendar razumem, da se drugim pisateljem to zdi koristno.