Če so družine kot drevesa, kot pravijo, razraščene strukture s prepletenimi koreninami in posameznimi vejami, ki štrlijo pod čudnimi koti, so družinske travme kot gosta, prosojna smola, ki kaplja iz zareze v lubju. Curljajo čez več generacij.

V romanu, v katerem se prepletejo korenine fige, ki raste sredi taverne ob robu ciprske Nikozije, korenine družine, ki se razrašča na obe strani razdeljenega otoka, in korenine države, v katero leta 1974 zarežejo usodne spremembe, priljubljena in večkrat nagrajena pisateljica Elif Shafak izpiše bogato, čarobno, ganljivo pripoved o pripadnosti in identiteti, ljubezni in travmi, spominu in pozabi, naravi in prerojenju.

Romaneskna stvaritev turške literarne mojstrice se je uvrstila v ožji izbor za nagrado costa (2021), v ožji izbor ženske nagrade iz leposlovja (2022) ter v širši izbor za nagrado ondaatje (2022). Zablestela je tudi v knjižnem klubu Reese Witherspoon.

Iz medijev: 

• »Čudovit, srce parajoč roman.« – Margaret Atwood
• »… edinstven in močan glas v svetovni literaturi.« – Ian McEwan
• »Oh, kako osupljivo lepa zgodba. Nikoli si nisem mislila, da se lahko zaljubim v figovec; in vendar se mi po branju te knjige zdi neskončno žalostno, da sem kdaj kaj takega sploh pomislila.« – Jessica (Goodreads)

Odlomek: 

Nekoč pred davnimi spomini je na skrajnem robu Sredozemskega morja ležal sinji otok, ki je bil tako čudovit, da ga preštevilni popotniki, romarji, križarji in trgovci, ki so se zaljubili vanj, niso hoteli več zapustiti ali pa so ga poskusili, privezanega na
konopljino vrv, odvleči vse do svoje rodne dežele.

Morda je to samo legenda.

Toda legende obstajajo zato, da nam pripovedujejo, kar je zgodovina pozabila.
Mnogo let je že minilo, odkar sem zbežala od tod z letalom, skrita v kovčku iz mehkega črnega usnja, in se nisem nikoli več vrnila. Odtlej sem za svojo sprejela drugo deželo, Anglijo, kjer zdaj rastem in se lepo razvijam, vendar ne mine dan, da ne hrepenim po vrnitvi. Domov. V domovino.

Gotovo je še vedno tam, kjer je bil, ko sem odšla, dviga se in tone z valovi, ki se lomijo in penijo ob njegovi razgibani obali. Na križišču treh celin – Evrope, Afrike, Azije – in Levanta, te širne, neprepustne regije, ki je povsem izginila z današnjih zemljevidov.

Zemljevid je dvodimenzionalen prikaz z arbitrarnimi simboli in vrezanimi črtami, ki določajo, kdo bo naš sovražnik in kdo naš prijatelj, kdo si zasluži našo ljubezen, kdo si zasluži naše sovraštvo in kdo našo popolno ravnodušnost.

Kartografija je drugo ime za zgodbe, ki jih pripovedujejo zmagovalci. Za zgodbe tistih, ki so izgubili, je ni.