Težka voda

V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča.

V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.

“Pia Prezelj v romanu Težka voda dokaže, da je na na slovenskem podeželju mogoče skuhati sodobno zgodbo ter vanj postaviti močno protagonistko.” – Ana Schnabl

Nominacija za nagrado kresnik 2024. 

O avtorici: 

Pia Prezelj (1995) je pisateljica, prevajalka in novinarka kulturne redakcije časopisa Delo. Za svoje novinarsko delo je kot debitantka leta prejela nagrado pes čuvaj/watchdog 2022, ki jo podarja Društvo novinarjev Slovenije. Leta 2018 je izšel njen prevod kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin (Cankarjeva založba). Roman Težka voda je njen literarni prvenec.

Iz medijev: 

• Če ni iskreno, ne velja – Delo, 13. 06. 2023

Recenzija Bukla: 

Romaneskni prvenci novinarjev in novinark vedno pritegnejo pozornost, in če gre za novinarje na področju kulture, še toliko bolj, saj velja, da gre za poznavalce knjig, ki bodo obstoječi knjižni krajini dodali lasten izvirni presežek. Pia Prezelj (1995) zadnja leta dela kot kulturna novinarka na Delu, s svojim pisanjem pa se angažirano in artikulirano odziva na različne kulturne pojave in knjižne izdaje doma in na tujem. Zato sem (vsaj sam) pričakoval, da bo skušala bralce literarno nagovoriti s perspektive mlade urbane intelektualke z zgodbo, ki buhti od življenjske energije in adrenalina. Vendar se je odločila za popolnoma drugo smer in prijetno presenetila – podala se je v (na videz) počasen podeželski svet, med neprizanesljive življenjske zgodbe, kot jih v svojih knjigah pripoveduje Milena Miklavčič. V ospredje je postavila srednjeletno Ido, ki je pravkar izgubila moža, »z njim pa tudi svoje življenje«, zdaj pa upehana, z dostojanstveno zobno protezo in zateklimi nogami skuša preigrati tako svojo preteklost kot razmisliti o mestoma neznosnih izzivih svoje prihodnosti. Pia Prezelj piše z zakritim, obenem pa slikovitim literarnim jezikom, vseh ravni svoje pripovedi bralcu ne želi ponuditi na pladnju, sili ga, da odkriva plast za plastjo ne samo v njenem pisanju, temveč tudi v Idinem dosedanjem življenju, v katerem se prepletata zadrta in zatohla patriarhalna tradicija ter tleča želja po ženski osamosvojitvi. Obetaven prvenec, za katerega se bodo ogreli literarni sladokusci.

Samo Rugelj, Bukla 173–174