Starodavna mesta, kot je Istanbul, so že v antiki predstavljali prostore svobode in so zato za tisočletje prehitela srednjeevropski koncept, ki je zaživel v visokem srednjem veku. Istanbul, imenovan tudi The Great City of Istanbul, je danes neobvladljiv megapolis, njegovi začetki pa segajo v čas starogrškega Lygosa.

Čeprav se je v zgodovino vpisal šele pod imenom Bizanc je njegova vloga ostala enaka. Še naprej in vse bolj se je razvijal v središče različnih svetov in kultur. Kot prostor neposrednega stika med kontinenti in civilizacijami, je bilo mesto sposobno absorbirati, prepletati in spremeniti vse, ki so se v njem naselili. Iz azijskih Turkov Sirijcev, Kurdov, Grkov, Bulgarov, Bošnjaki, Albancev, Rusov …, celo Vikingov je oblikoval večplastno mešanico, ki se še najlažje predstavlja pod skupinim imenom Istanbul.

Istanbul se razteza preko naše domišljije, ki v evropskem pogledu izhaja iz ostankov orientalistične fantazije. In čeprav se tega zavedajo tudi avtorice in avtorji te knjige, so se v času skupnega razmisleka (2018–2022) o življenju znotraj trikotnika vmesje–metropola–svoboda navzeli upanja, da bodo kot in- out-siderji prispevali vsaj drobec k spoznavanju njegovih različnih obrazov. In zanetili razmislek o mejah svobode, ki je za ene v Istanbulu zadušljivo omejena za druge pa edina možnost za golo preživetje.

Ervin Hladnik Milharčič:

“Istanbul je sanjska metropola, ki je narejena iz evropskih predstav o Orientu in spominih na veliko improvizirano mesto razpeto med Evropo in Azijo. Zgrajeno je iz sanj in iz betona, ki je zasenčil panoramo Sinanovih minaretov s silhuetami neskončnih steklenih stolpnic. Popotnik, ki je zaljubljen v svoje podobe železniške postaje Sirkeci in s trajekta gleda proti Haidarpaši in svilni poti, odvrača pogled od novih naselji na periferiji. Niti Sirkeci, niti Hajdarpaša nista več železniški postaji Orienta, ampak njegov muzej. Stanovanjski bloki so potisnili ruševine Konstantinovega obzidja v polje nevidnosti. Istanbul Sultanahmeta je z mizicami za turško kavo mesto za turiste. Meščan gre ne drugo stran Bospora na kavo v Starbucks. Pa vendar obiskovalci mesta pridejo gledati prav tisto podobo svojih sanj iz katerih se je tako okrutno norčeval Edward Said. Istanbulčani zelo dobro vedo kaj v njih vidijo obiskovalci z Zahoda in jim to podobo radi ponudijo na Velikem bazarju.

Manca Juvan je s kamero pogledala v ulice za bazarji, na dvorišča pod starimi džamijami in v obraze ljudi, ki živijo v njihovih labirintih med kamni Justinianovega Bizanca in mobilnimi telefoni s hitrim internetom. Tako kot se v mestu nalagajo tisočletne plasti arhitekture, se na obrazih vidijo milijoni življenj, ki jih mesto živi. Vse kar se je mestu zgodilo je pustilo sledove na neskončnih vrstah kamnitih stopnic, obrazi med njimi pa na njih živijo modernost svojega mesta.”

• filmček na Youtube / podrobnejša predstavitev knjige.

Samo v angleščini!