Tristan in Izolda

Keltsko pripoved, ki so jo prevzeli srednjeveški trubadurji in so jo dodali kot eno od poglavij knjigi o kralju Arturju, je priredila angleška pisateljica Rosemary Sutcliff, ki je opustila čaroben napoj (tako razlaga v uvodu), zaradi katerega naj bi se Tristan in Izolda zaljubila in s tem dala zgodbi bolj človeški poudarek.

Kljub temu, da je zgodba o Tristanu in Izoldi le eno od poglavij v knjigi o kralju Arturju in vitezih okrogle mize, je v resnici je to samostojna zgodba, stara prav toliko kot najstarejše pripovedi o kralju Arturju in tako kot slednje tudi precej starejša kot katerakoli zapisana različica, ki jo poznamo danes.

V svojih oddaljenih začetkih predstavlja Tristan keltsko legendo – pripoved, ki so jo dolgo pred časi plemenitih vitezov, dam in gradov z mnogimi stolpi, v katere je ponavadi umeščena, stkali harfisti ob šotnih ognjiščih lesenih dvorcev irskih, valižanskih in cornwallskih vladarjev. Srednjeveški trubadurji so jo prevzeli, jo obogatili in jo odeli v čudovite srednjeveške obleke, pod katerimi pa se, če jo bolje pogledamo, še vedno skriva slovitejša, mračnejša in, kljub vsem spremembam, ki jih je bila deležna, resničnejša keltska pripoved.

Kdo sta bila Tristan in Izolda?

Še preden je Shakespeare ustvaril nesmrtna Romea in Julijo, sta bila Tristan in Izolda. Odnosi med moškim in žensko so bili vse od Adama in Eve naprej zapleteni, obvladovanje »formule ljubezni« pa je dobesedno na smrt zapletla tako imenovana dvorska družba v 12. in 13. stoletju, prežeta s kulturo viteštva. Vitez in njegova dvorna dama, torej Tristan in Izolda, sta sicer mit, avtorja zgodbe namreč ne poznamo, pa vendar je ta mit postal tako rekoč »uradni nauk« kulture ljubezni, nekakšna državna religija, ki jo Zahod z nezmanjšano hitrostjo in močjo strastno goji vsaj zadnje tisočletje svojega obstoja. Mit o Tristanu in Izoldi je zgodba o nemogočem ljubezenskem razmerju, ki je v tisoč letih postalo temeljni del zahodne kulture.