VISOŠKA KRONIKA

Kronika pomeni zapis o prostoru, času in ljudeh, ki so bili in so povezani s tem, v toliko preizkušnjah zaznamovanem prostoru. Na prekletstvo, za katero se zdi, da mu dvorec ne more uiti, moramo počasi pozabiti. Polikarp se je za svoje grehe pred Izidorjem nazadnje celo opravičil, poskušal popraviti napako, ko je dal pripeljati Agato na Visoko. In ko sta Jurij in Agata začutila, da sta ustvarjena drug za drugega, je ljubezen ponesla visoško domačijo v srečne čase Kalanov, ki sta jih prekinila Tavčarjev, baje malo zvijaški nakup grunta in nesrečni samomor gospodarice Ane Kalan. V ta vzpenjajoči se čas je tudi Margareta s svojo brezpogojno ljubeznijo do Izidorja prinesla očiščenje, ki je možno samo ob taki dobroti in ljubezni. Ivan Tavčar se ni ustavil samo pri zgodovini ene družine, odpira nam poglede na družbo in dogajanje tistega časa. Napredni škof Frančišek se je upal upreti cerkveni in družbeni zaostalosti, prebrisano je poslal Agato v vodo, ker je vedel, da jo bo Jurij rešil, in jo s tem očistil, sam jo je ponovno krstil in tudi jasno povedal, da ne verjame v čarovništvo.

Poljanci smo z uprizoritvijo Visoške kronike v našem narečju spet vrnili Tavčarja v domači kraj. Roman, ki se še vedno piše, ker, kar je »snovnega«, ostaja v naših krajih, »nesnovno«, duh, razmišljanje, navdih in ustvarjanje pa potomci teh krajev želimo izraziti kot naš prispevek v dobro skupnosti, napredka, identitete kraja in prostora. V dobrem pomenu smo bili ustvarjalci igre potomci odgovornega Izidorja, delavni in požrtvovalni vsako uro vaj. Navdihoval nas je pogumni Jurij, čeprav svojega končnega rezultata nismo poznali. V študiju teksta smo iskali in našli misli, resnice in napotke, ki so se dotaknili naših življenj in razmišljanj. Trudili smo se, da jih ponudimo gledalcem v presojo in opomin. V predstavi sprašujemo, ali bo prekletstvo za greh ostalo. Ali se slabo vedno nekje plača? Zakaj morajo grehe prednikov plačevati potomci? Na vsa vprašanja nismo odgovorili, ker pričakujemo, da si bo vsak odgovoril sam.