Po tem, ko se s pomočjo zdravil in terapije začne znova sestavljati, se mu prvič v smiselno vzročno-posledično celoto začne oblikovati tudi pripoved lastnega življenja, s tem pa pod vprašaj pride tudi smiselnost njegovega pisanja.

Odloči se za temeljito refleksijo svoje preteklosti in prepričanj: tranzicijskega kaosa in nacionalizma, izkoreninjenosti, smrti, duševnih bolezni, generacijske zavoženosti, jalovosti želje po priznanju, alternativnih scen in hedonizma, propadlosti progresivističnih pogledov na človeka pa tudi svojega narcizma in predvsem nezmožnosti pristnih odnosov. Vse to pa z ozirom na transcedenco, višjo voljo, ki očiščuje skozi trpljenje, ravno to, čemur se generacija želi na vse pretege ogniti, za ceno lastnih življenj.

Fikcijski esej Muanisa Sinanovića je globoko meditativno delo, ki obsoja samo zato, da bi dalo misliti, saj se v svojem snovnem jedru zaveda, da nas teže neprijetnih spoznanj lahko odreši edinole stava na popolno resnico o sebi. In na novega sebe.

O avtorju:

Muanis Sinanović (1989) je avtor štirih pesniških in treh proznih knjig – novele, zbirke kratkih zgodb in romanov. Uveljavil se je tudi kot kritik. Leta 2012 je prejel nagrado za najboljši prvenec leta, leta 2021 pa kritiško sito za zbirko Krhke karavane, najboljšo leposlovno knjigo po izboru slovenskih literarnih kritikov. Leta 2022 je prejel še Stritarjevo nagrado za najboljšega mladega kritika. Uvrščen je v različne antologije, med drugim v antologijo slovenske poezije 20. in 21. stoletja Moj sosed na oblaku (Mein Nachbar auf der Wolke), ki je leta 2023 izšla pri založbi Hanser Verlag.