Zakaj ima moj hudič krila

Roman, ki zaradi slengovske govorice morda na prvi vtis deluje lahkotno, je v resnici kompleksno in občutkov polno delo, kot je življenje – polno ambivalenc, razpetosti med ja in ne, zabavnih, a tudi zelo trpkih trenutkov. Predvsem pa je knjigo moč brati kot kroniko nekega prebolevanja, najsi gre za družinske in ljubezenske odnose, odvisnosti od določenih substanc ali, navsezadnje, bolezen, ki se je nedavno zgrnila nad človeštvo v obliki pandemije in postala velik problem tudi zaradi številnih ovir za svobodnega duha avtorice oziroma prvoosebne pripovedovalke. Pripoved je podana v krajših, a izjemno povednih in spretno zašpiljenih prizorih, v katerih potujemo v času naprej in nazaj, izpisana pa je v za avtorico značilnem duhovitem in brutalno neposrednem slogu.

Knjiga, o kateri bi lahko rekli, da je celo neprizanesljivejša in zato resničnejša od življenja. Pisava, ki nam da misliti, četudi je morda ne vzljubimo.

O avtorici: 

Tereza Vuk (1976) nima življenjepisa. Opisuje življenje, ampak če čakate dokončane doktorate, se obrišite pod nosom. Če je šola življenjepis. Če ni, potem je leta 2012 zmagala na Proznem mnogoboju in ima za sabo dve knjigi. Po materini strani nečakinja dr. Nede Pagon in po očetovi potomka dr. Stanka Vuka. Na kar se nikoli ni zanašala, ampak je raje hodila po Metelkovi in ljudem delila liste, na katerih je bil napisan njen blog. Ker življenje je zabavno. In zato ni njenega življenjepisa. So samo knjige.