Heil Hitler, prasec je mrtev!

Že sam Hitler je s svojo pojavo, nastopom in pogosto brezglavimi političnimi in vojaškimi potezami kar vabil k satirični upodobitvi, nič manj pa njegovi pompozni, toda neotesani jurišniki, ki so pri ljudeh razen očitnega strahu vzbujali tudi prikriti posmeh in zaničevanje. Ne le znameniti Chaplinov Veliki diktator, na odrih bogate nemške in avstrijske kabaretske scene je mrgolelo komikov, ki so od prvega trenutka hitlerjanske oblasti razgaljali pravo naravo, notranjo (ne)kulturo in cilje nacizma. Cvetela je tudi ‘domača proizvodnja’ vicev, ki so si jih ljudje šepetali od ušeh do ušes.

Prav satirični pogled na novo oblast je prvi razgalil vso ničevost teh samozvanih ‘gospodarjev višje rase’; malomeščanov, obskurnih povzpetnikov, ki so se ob demagogiji psihopata prelevili v morilce. Banalnost zla, ta tako zgovorna oznaka nacizma, do katere se je uradno zgodovinopisje dokopalo šele desetletja po koncu vojne, je povsem jasno razvidna že v prvih, najbolj preprostih dovtipih, ki so nastajali v domovih in na ulicah predvojne Nemčije.

Herzogovo raziskovanje, čemu so se smejali Nemci v času nacizma, nam razkriva še nekaj zelo pomembnega: najsi so bile šale Hitlerju naklonjene ali nenaklonjene, zelo jasno nam povedo, da so se Nemci že od samega začetka zelo jasno zavedali, s kom imajo opravka. Vedeli so! Zavedali so se zločinske narave nacizma, zavedali so se njegovih ciljev in vedeli so, kakšne metode uporablja – vključno z genocidom in Auschwitzem. In so se temu najmanj tiho podredili, če se že niso iskreno strinjali. Vsekakor se mu večinoma niti v šali niso uprli.

In drugi del našega vprašanja, je v Auschwitzu obstajal humor? Da, obstajal je, in kot se to pogosto dogaja, so bili njegovi najplodnejši avtorji same žrtve holokavsta. S črnim, obešenjaškim (kako prikladen izraz v tem primeru) humorjem so si dajali duška, si dajali upanje in ne nazadnje, v nasprotju s svojimi klavci so s človeškim obrazom gledali smrti v oči.