Norost in Mir sta ženski, ki v prvi osebi tožita nad neizmerljivo nespametjo človeškega rodu in nad svojo nesrečno usodo. Vsa tri dela skupaj pa so zelo značilna za velikega renesančnega misleca: za njegov humanizem, ki poudarja vrednost posameznika in zagovarja človekovo svobodo, za pojmovanje odgovornosti do skupnosti in strpnosti do drugih. Hvalnica Norosti še vedno velja za primer nenadkriljevega humorja in jedke ironije, pa tudi pra prefinjenega sarkazma. Erazem pravi: “Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.”