Spomini nekega norca

Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal. Njegove mladostne povesti (napisal jih je med petnajstim in osemnajstim letom) nas po sledovih romantične estetike odvedejo v Firence, Španijo, Južno Ameriko, na Orient, v odročne vasice, v hladne, prepišne, temačne sobane, knjižnice in cerkve. Prevevajo jih morbidno ozračje, parajoča bolečina in strahoten cinizem, po drugi strani pa ljubezen, milina in sladostrastje.