Miša: Mastna past

Sodelovanje Staneta Krena in Andreja Rozmana – Roze je dalo nedavno izdani strip Miša – Mastna past, ki je namenjen širši publiki in spada v serijo posthumnih izdaj Staneta Krena. Mariborski likovni pedagog in stripar Stane Kren je že kot otrok kazal nagnjenje do likovnega upodabljanja, karikaturni risbi in stripu pa se je prvič resneje posvetil v gimnazijskem obdobju. Prvo objavo stripa je doživel šele aprila 2000, ko so v Slovenskih novicah prvič objavili njegov strip Maca, ki je postal osnova njegovega nadaljnjega stripovskega ustvarjanja.

Strip Mastna past je kritika primitivnega kapitalizma. Erotično prekipevajoča Miša je po potrebi naivna ali prebrisana, vendar zmeraj simpatična in je v stanju omrežiti, če je treba, tudi »roko zakona«. Njeno telo je izdatno opremljeno z zapeljivimi, “ekspresivno deformiranimi” krivuljami, frizura pa je znatno večja od možganov. Njen najboljši prijatelj je Porsche 911 turbo, s katerim naravnost izziva hitrostne in druge prekrške, pri čemer se ob neposrednem soočenju sprva sicer divje razburjenje moških udeležencev v prometu z bliskovito naglico sprevrže v strastno vzburjenje.

Stanetu Krenu je uspelo razviti prepoznaven slog organsko stiliziranih, ploskovitih figur, ki so po eni strani sicer oblikovno-funkcionalno tipizirane (tip blondinke, tip darkerice, tip policista, tip butastega dedca, tip spolnega obsedenca), vendar hkrati dopuščajo formalno individualizacijo karakterjev s pomočjo barvnih ali risarskih posegov. Že od daleč je opazno barvno kontrastiranje ostro razmejenih ploskev, ki celostno učinkujejo kot neke vrste abstraktna konstrukcija, šele pri pogledu od blizu pa se razkrijejo posamezni prepoznavni objekti. Stripovski karakterji so opredeljeni ne le formalno, marveč tudi vsebinsko izpovedno, s pomočjo besedila v govornih oblačkih, ki zaznamuje njihov tip oziroma osebnost. Zaplet zgodbe temelji predvsem na dialogih in manj na akcijski komiki. Stavki so kratki in lapidarno razkrivajo poanto sporočila.

Stane Kren je svoje stripovske zgodbe zasnoval predvsem kot pronicljive, hudomušne satire, s katerimi sicer neusmiljeno opozarja na človeške napake, vendar pa lahko pri razkrivanju “pregreh” zaznamo tudi blagohotnost v skladu z avtorjevo subtilno, venomer razmišljujočo in raziskujočo duševnostjo.