Avtorico je namreč najbolj nagovorila ravno narava, ki se je razcvetela in razbohotila kot še nikoli. Drevesa so šumela, kot bi imela zanjo posebna sporočila. Pritegnila jo je njihova močna energija, zato je na svojih vsakdanjih sprehodih  začela poslušati njihov šepet. Zapisovala si je skrivnosti, ki ji jih je zaupala narava.

Avtorica zapiše: “Presenetilo me je, kako raznovrstni so bili njeni nasveti, predvsem pa to, da so prav vsi spodbujali k poglobitvi vase, upočasnitvi, umiritvi. Ko sem meditirala o njih, so izboljšali moj način življenja in mi vrnili radost. /…/ Če ne upočasnimo svojega tempa, postanemo raztreseni in izgubimo stik s sabo. Nismo več v svojem središču, globini, miru, ne zavedamo se več, kdo smo. Kaj sploh čutimo in kaj želimo. Izgubimo sebe. Ne slišimo več svojega notranjega glasu. Ni nas več. Želim, da se nam to ne bi nikoli zgodilo.”

V knjižici je zapisanih 22 liričnih sporočil, kolikor je bilo tudi let, ki so minila od vstopa v novo tisočletje.

Sporočilo LUNE:

Prinašam počitek. Nežnost. Mir. Prinašam razmislek o življenju. Kje si na svoji poti? … Koliko o njej odločaš sama? … Koliko je usklajena s tvojo dušo? … Kaj lahko spremeniš, da boš nekoč rekla: Naredila sem vse, kar sem lahko; živela sem tisto, zaradi česar sem se rodila …

Iz spremne besede Andreja Arka: 

Kaj od nas narava, ta edinstvena resničnost, pričakuje in kaj nam ponuja? Kaj nam nevsiljivo izkazuje? To nam razkriva niz liričnih premišljevanj Katarine Minatti. Spleten je iz odzivanja podob narave: zemlje, ognja, vode, zraka (vetra), poleg teh štirih elementov pa tudi iz govorice rastlinja, premen dneva, nebesnih teles … Sporočila so namenjena pesnici sami, pa tudi sleherniku. Lahko jih sprejemamo v smislu stvariteljskega počela narave ali pa kot blag opomin, da človek ni sam, da je njegovo mesto v stvarstvu, v vesoljstvu, v katero je sprejet. Podobe pripovedujejo, da je narava edina prava resničnost človekovega bivanja in zaznavanja. /…/ Morda bi lahko sicer nehote pomislili na nekatere podobnosti s poezijo pesničinega očeta, vendar njeni lirični zapisi ne segajo v otožnost ali celo žalobnost, ampak razodevajo spodbudnost, ustvarjalnost, pravzaprav radostnost. V tem je pesničina izpovednost, tudi ko ostaja v mejah intimizma in impresij, popolnoma samosvoja. Njena razpoloženjskost pa nakazuje veselje do življenja, kot nam ga naklanja stvarstvo, ki je vedno z nami, saj smo del njega.