Trojno gorje (po zgodbi Januša Golca)

Povest je v knjižni izdaji izšla l. 1932, istega leta je izhajala tudi kot podlistek v časopisu Slovenski gospodar, katerega urednik je bil Golec. Januš Golec, duhovnik po poklicu, ki je v veliki vojni kot vojni kurat izgubil roko, je bil s svojimi povestmi, ki se dogajajo na Kozjanskem in spodnjem Štajerskem, priljubljen med širokim bralstvom, da se ga je prijela oznaka ljudski pisatelj. Odlike Golčevega pisanja so: preprost slog, nezapletena dramaturgija, trdna katoliška moralna ideologija in prilagajanje zgodovinskih ozadij v prid fantastičnim zapletom.

V pričujoči zgodbi je povzel dejstva iz lokalne zgodovine Obsotelja in Kozjanskega, poseljenega na enem bregu s hrvaškimi Zagorci, na drugi s slovenskimi Kozjanci. Središčni kraj dogajanja je trg Pilštajn na Kozjanskem, glavni akterji pa njegovi prebivalci. Čas dogajanja je visoki fevdalizem, zadnja desetletja 16. stoletja, ko so se Slovencem zgodili protestantizem in prve slovenske knjige, vpadi in ropanje Turkov, za kmeta težaška tlaka, novi in novi davki ter osebna poniževanja, za povrh pa še kuga, ki ni izbirala med stanovi. Glavna protagonista (Ema Pištelak in Pavel Šterc) odločno posežeta v tok zgodovinskega dogajanja. Še posebej Ema, ki je nastala po nedvomnem navdihu Ivane Orleanske, s to razliko, da zgledno življenje živi do zemeljskega konca v visoki starosti. Od izida Golčeve povesti je prešla v lokalno izročilo in postala legenda, ki jo bo pričujoči strip samo še utrdil. Kljub temu, da je njen lik literarni oz. stripovski, pa lahko rečemo, da gre za nov junaški lik v slovenski zgodovini, saj take junakinje še ne poznamo.

Priredba Jakoba Klemenčiča (1968) sledi njenemu osrednjemu pripovednemu toku, a je moral avtor priredbe oz. scenarija drastično poseči v dramaturgijo povesti, da je postala čvrst konglomerat osebnega in zgodovinskega, ter hkrati omejiti zgodovinska pretiravanja ali spremeniti netočnosti; v tem smislu strip vsebuje tudi didaktično noto, a vendarle ne more biti zamenjava za zgodovinski učbenik. Risarska verodostojnost v prikazovanju zgodovinskih detajlov od arhitekture, orodij, orožja do oblek učinkuje prepričljivo avtentična.

‘Trojno gorje’ se bere kot napet pustolovski roman, ki ga beremo, kot gledamo film!

(iz spremne besede Marijana Pušavca)