Varovano območje Goražde: Vojna v vzhodni Bosni 1992–95 (drugi natis)

Tam pa je stopil v svet nesprejemljivega nasilja, o katerem se ni govorilo, ki je ostalo skrito: o Srebrenici, Goraždu, Žepi in Bihaću so pripovedovali redki ljudje, ki so od tam pribežali. To, kar si je bilo mogoče misliti, da se dogaja, je bilo nepredstavljivo. Tri leta so ljudje v obkoljenih mestih brez stika z zunanjim svetom in brez obrambe čakali, da pridejo srbski vojaki in jih vse pobijejo.

Joe Sacco je v stripu je prikazal zgodbo o tistem obdobju in ljudeh, ki jih je spoznal, o mestu, kamor se je vedno znova vračal. Nepredstavljivo je narisal s prevzetnostjo očividca, ki ni samo videl, ampak tudi vedel. Prikazal je žrtve, ki si ne znajo pomagati in so potrebne humanitarne pomoči, sočutja, dobrote in radodarnosti, po drugi strani pa je spregovoril o dostojanstvu civilistov, ki nočejo priznati, da je nad njihovimi življenji zavladalo barbarstvo vojne, in si zaradi tega zaslužijo občudovanje. Sočutje in občudovanje. Obojega je bilo na pretek. Bosanci pa so bili potrebni solidarnosti in orožja. Ne enega ne drugega niso dobili: ZDA, Evropa in Združeni narodi izmaknili svoji odgovornosti za poseg in poskus pomiritve. Pravzaprav so stanje še poslabšali.

Sacco v svojo zgodbo sprejme vse stereotipe, vendar jim vdihne življenje resničnih, zapletenih ljudi. V dvodimenzionalni črno-beli risbi jim da več globinske ostrine kot katera koli barvna filmska montaža. Zato da so njegovi liki živi, strip potrebuje preprosto zgodbo. Politična retorika je bosansko vojno zapletala v ovinke, ki so jo naredili nerazumljivo tudi sodelujočim. V resnici pa je bila transparentna in pregledna kot dober strip.

Knjiga je prvič izšla leta 2006, Založba ZRC pa je tudi sozaložnik izdaje v bosenskem jeziku.