ŽIVE BESEDE IN PRODORNE MISLI

Dr. Miran Štuhec je iz razvejanega korpusa slovenske esejistike izbral besedila, ki v avtorsko prepričljivem in slogovno izbrušenem slogu osvetljujejo ustvarjalne potenciale časa, ki sta ga zaznamovali predvsem obe svetovni vojni. Štirinajst avtorjev in prav toliko esejev, od najstarejšega, Cankarjevih »Podob iz sanj«, do najmlajšega, »Komu zvoni« Juša Kozaka, prek različnih praks določa poetiko slovenskega eseja v letih od 1900 do 1950, in to v najširšem smislu – problemskem, jezikovno-slogovnem in idejno-nazorskem. Pisci si zastavljajo vprašanja o umetniški svobodi, subjektivni in objektivni resnici, narodovi samobitnosti, njegovi kulturi in zgodovini, poglobljene obravnave pa so deležni tudi aktualni dogodki, v katerih se nemalokrat odraža delitev na katoliško in liberalno ideološko strujo. Delo, ki je opremljeno z izčrpno študijo in beležkami o avtorjih, želi promovirati najvidnejše slovenske esejiste in pokazati, kaj je bilo relevantno v njihovem času in kaj je v esejističnozgodovinskem smislu pomembno tudi še danes.