Postavljanje spomenikov je proces, ki so ga preživljali ‘starejši’ evropski narodi v 19. stoletju in prej. Slovenci so v tej kiparski zvrsti nastopili pozneje in v drugačnih pogojih kot ti njihovi predhodniki. /…/ Slovenci so imeli v tem programu originalno preteklost, svoje velike može in njihova dejanja, modele za njihovo spomeniško izoblikovanje pa so jim ponujala bližnja umetnostna središča. Kiparska in arhitektonska spomeniška umetnost se je iz skromnih začetkov razširila tudi pri nas do skoraj neverjetnega obsega , ki ga je dosegla v spomenikih narodnoosvobodilnega boja. Od ozkega kroga narodno zavednih posameznikov, ki so spoznali, da potrebuje kulturni narod spomenike, pa do množičnosti, ko postavljajo spomenike že najmanjše vaške skupnosti, je peljala nepretrgana pot.
O avtorici:
dr. Špelca Čopič (1922 – 2014) umetnostna zgodovinarka, častna članica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva (SUZD) in prva dobitnica Nagrade Izidorja Cankarja za življenjsko delo, ki je v svoji bogati karieri večkrat sodelovala tudi z Moderno galerijo v Ljubljani.
Po študiju umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi, je svoje znanje izpopolnjevala na Université de Paris (o svojem bivanju v Parizu in tudi o vzdušju v domovini ob začetkih njene kariere je spregovorila v enem od redkih bolj osebno obarvanih zapisov, v članku Povojno desetletje v reviji M’ars letnik III, št. 2,3, poletje-jesen 1991, str. 48 – 52).
V svoji službeni karieri je bila sprva kustosinja v Narodni galeriji, nato pa dolgoletna profesorica umetnostne zgodovine na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost.
Ob rednem delu je poglobljeno raziskovala slovensko slikarstvo, še predaneje pa se je posvetila slovenskemu kiparstvu 20. stoletja.
Iz medijev:
Umrla je dr. Špelca Čopič, Delo, 25. 02. 2014